Krakov, poljski biser

Najlepše presenečenje najinega češkega dopusta naju je pravzaprav čakalo na Poljskem.

Ko smo se o tem, da imava en dan organiziran tudi izlet na Poljsko, pogovarjali s tastom in taščo, je tast rekel, da je Krakov zelo lepo mesto. Vseeno pa si nisem niti predstavljala, da me bo v resnici tako zelo navdušil.

Jutro se je sicer začelo s slabo voljo, ko je avtobus zamujal dobre pol ure, da sva že mislila, da naju je predstavnik Kompasa v našem hotelu enostavno pozabil prijaviti na izlet. Je pa hitro izzvenela, ko sva vstopila na nekam sumljivo tih avtobus. Celih 26 se nas je nabralo za izlet, od tega jih je po najini oceni vsaj 20 spalo, ko sva se jim pridružila. Težka je pivsko-žurerska, ni kaj.

Po kakšni uri in pol vožnje je naš vodič Primož potnikom že drugič (no, nama prvič) zaželel dobro jutro in začel svoj Poljska šnelkurs. Večina ni delovala kaj preveč zainteresirano za njegovo govorjenje - vse dokler ni omenil, da imajo Poljaki dobro vodko. Takrat pa se je debata razživela in zelo hitro smo dobili nekaj alkoholnih predlogov.

Pod gradom Wawel nas je pričakala naša simpatična vodička Agneszka. V počasni, lepi in predvsem zelo razumljivi angleščini nam je podajala zgodovino mesta, gradu in katedrale. Tako smo izvedeli, da so imeli v Krakovu tudi slovensko princeso - Ano Celjsko. Da so na Wawlu kronali večino kraljev. Da so tudi Krakovčani imeli zmaja, ki jim je grozil, dokler mu niso podtaknili z žveplom nagačene živali.

Večina arhitekture v Krakovu je originalna, saj je imelo mesto (v nasprotju z Varšavo) to srečo, da ga v drugi svetovni vojni niso porušili. No, čeprav ga niso porušili, pa jim vseeno ni bilo povsem prizaneseno in se je nanje spravljal vsak, ki je imel pet minut časa. Tako ni manjkalo informacij v smislu: kip je replika; v času druge svetovne vojne je bil to namreč trg Adolfa Hitlerja in kip pesnika na njem pač ni imel kaj početi.

Med ogledom katedrale smo izvedeli tudi, zakaj je v Krakovu toliko cerkva - Poljaki so zelo veren narod. Tako so kralji vedeli, kako "podkupiti" Krakovčane, ko je izbruhnil kakšen škandal. "Ups, izvedeli so, da imam spet novo ljubico, in niso ravno zadovoljni. Zgradil jim bom cerkev in potem bo mir!" In res je bil - do naslednjega škandala.

Prav posebna pa je cerkev sv. Marije na glavnem trgu, ki je, mimogrede, največji trg v Evropi in je res krasen - iz višjega od cerkvenih zvonikov se vsako polno uro oglasi oznanilo s trobento. In nacionalni radio to vsak dan opoldne v živo prenaša.

Krakov je vsekakor mesto, ki se ga resnično splača videti. Z veseljem bi v njem ostala še kaj več kot tiste štiri ure, kolikor smo bili tam. (Prav v Krakovu je naslednje leto hokejsko svetovno prvenstvo skupine A, kamor so letos izpadli naši. Če to ni znamenje, pa tudi ne vem, kaj je.) Ugotavljam, da sem mesto bolj kot z digitalcem gledala z očmi, zato tudi ni toliko fotografij, kot bi jih bilo ponavadi.

"Dejmo, Slovenci!" ali S pakom na palici ob bando

Da si resnično prišel z dopusta, se zaveš takrat, ko greš prvič v službo. Če prej še nekoliko z glavo plavaš v oblakih in si dopoveduješ, da saj še ni zares konec, se ta balonček razpoči v trenutku, ko prestopiš prag službe. Človek sploh ne bi verjel, kako hitro se lahko odvadiš večurnega neprestanega buljenja v ekran, zato je prvi dan vedno malo težko. Se pa hitro spet navadiš in padeš nazaj v ustaljen ritem.

Ampak danes nimam namena pisati o tem. 

Glede na to, da sva v Ostravo odšla zaradi hokeja, se mi zdi prav, da pri dopustniškem poročanju začnem s hokejem.

Super je bilo doživeti tekmovanje na tako visoki ravni. V živo gledati tekme naših hokejistov proti hokejskim velesilam. Se dreti in skakati. Ja, tudi jezila sva se in bila razočarana, seveda bi bilo super v živo slišati Zdravljico (sploh pred polno dvorano Slovakov), a to se žal ni izšlo. Pa vendar mi Ostrava tudi s hokejskega vidika ostaja v lepem spominu.

Hokejski utrip se je najbolje občutilo v okolici Čez arene, kjer smo se mešali navijači vseh držav. Nekaterih je bilo več, drugih manj ali skoraj nič. Nisem prepričana, ali sva srečala kakšnega Norvežana, ampak bolj se nagibava k ne. Tudi Američane bi lahko preštela na prste ene roke. Sem in tja se je pojavil kakšen Danec. Več je bilo Rusov in Belorusov. Ogromno je bilo Slovakov, ampak večinoma samo na tekmah, takrat so kot mravlje lezli iz vsakega vogala. Ko so zagledali kakšnega Slovenca, so bili navdušeni - kot da ne bi čisto verjeli, da res obstajamo. In ko jih je kakšnih 300 začelo skakati tam po montažni tribuni, mi je bilo jasno, kako se počuti človek z morsko boleznijo na ladji.

Največ pa je bilo Fincev. Bili so povsod in vedno. S pivom (ali tremi) pred sabo ali v roki. Oblečeni v drese, s smešnimi kapami, s pobarvano faco ali samo brado. Veseljaki. Ko sva okoli pol devetih hodila z zajtrka, so v hotelski avli pili že (vsaj) drugo pivo. Razen jutro po njihovi prvi zmagi, ko so jutranjo dozo očitno spili že prejšnji večer, in so molče žulili vsak svojo kavo.

Na tekmah je bilo vzdušje dobro - seveda pa je bilo odvisno tudi od tekme do tekme. Zdi se mi, da smo bili Slovenci najglasnejši in najzvestejši navijači. No, seveda so nas Slovaki zlahka preglasili - verjetno zato, ker jih je bilo kakšnih 7900 več kot nas. Sicer pa smo lahko preglasili vse druge navijače in smo zvesto navijali, tudi ko so naši izgubljali za tri gole. Enkrat nam je prišel pomagat tudi Bob.

Mimogrede, Bob in Bobek, maskoti prvenstva, sta bila blazno simpatična in odpuljena. In imeti sta morala ogromno živcev, saj s(m)o se vsi hoteli fotografirati z njima. Plezala sta po ograjah, hodila po stolih, se v ribo vozila po stopnicah, počela takšne in drugačne neumnosti in ves čas navduševala ljudi.

Tudi videi s prikazi kazni, ki so jih vrteli na ekranu pod stropom, so sila simpatični.

Super doživetje je bilo in z veseljem bi ga spet ponovila. Če sva se še v Ostravi spraševala, ali ne bo Rusija nemara predraga za ponovitev poti na svetovno prvenstvo najvišjega razreda, zdaj te dileme tako ali tako ni več, ker naših ne bo tam. Menda bo svetovno prvenstvo divizije I spet na Poljskem, torej bližje in cenovno mnogo dostopnejše. Pa še Krakov, kjer je bilo prvenstvo že letos, je krasno mesto. O tem pa naslednjič.

Vseeno pa bi veliko raje spremljala naše v Moskvi ali St. Peterburgu. Pa pač po televiziji ...

Še malo!

Ura je 22.15 in verjetno bi bilo dobro, da bi začela pakirati, ker bova čez manj kot 12 ur že na vlaku.

V zadnjem tednu nisem nič pisala, za kar je v veliki meri krivo tudi to, da smo bili skoraj cel teden brez interneta, na telefonu mi je pa smotano pisati. Internet bi nam zrihtali že en dan prej, če nas ne bi najprej iskali v Mariboru ...

In biti brez interneta, ko imaš kup dela, med drugim tudi s planiranjem, kaj vse bi rad videl, ugotavljanjem, kje sploh je kaj in kdaj je odprto, ni prijetno. Zato je večina tega padla na včeraj in danes. Zadnji moment. Ne maram planiranja zadnji moment.

In tudi ni fajn občutek, ko dan pred odhodom nimaš še praktično nobenih informacij od agencije - kako je s predstavnikom agencije, kje se dobi navijaške majčke, ali se tam prijaviš na organizirane izlete ... Še dobro, da sva šla dva dni pred odhodom vprašat, ali vstopnice za tekme dobiva tu ali v hotelu. Ker bi se hitro lahko zgodilo, da bi naju tam postavili na realna tla, da so vstopnice v Ljubljani ... Vse to bi si zaslužilo svoj zapis, tako da je zaenkrat to vse, kar bom napisala. Nama je pa povzročilo kaj nekaj belih las in požrlo čisto vse živce, ki jih premoreva - pa jih nobeden od naju ne izgubi tako hitro.

Glasilke so pripravljene, prtljaga bo pa tudi kmalu. In jutri takle čas bova lahko že pila prvo (ali drugo) češko pivo.

Gospod Murphy, pejte se solit!

Saj poznamo tisto - če gre lahko kaj narobe, bo narobe tudi šlo. 

Če sva si še pred nedavnim veselo domišljala, da imava za Češko že vse urejeno, da se morava odločiti samo še, ali greva najprej v živalski vrt in potem v minimundus ali kontra, so nama danes dali še malo dodatnega dela. In pobarvali kakšen las ali dva na sivo. Premalo je namreč prijav, da bi bil organiziran avtobusni prevoz v Ostravo. Dali so nama dve možnosti - poiščeva drugačen način, kako bova prišla do tja, druge organizacijske stvari pa ostanejo iste, pri tem pa nama odštejejo 60 € na prijavo, ali pa izbereva katerega od treh krajših paketov, pri katerih je avtobusni prevoz zagotovljen.

In svojo odločitev morava sporočiti do jutri.

Še dobro, da so na najini prijavi Uroševi podatki - če bi s tem sporočilom klicali mene, bi najbrž začela preklinjati direktno v telefon, kot sem potem preklinjala Urošu, ko mi je posredoval novico. Ali pa bi začela jokati. Po vsej verjetnosti pa kar oboje in bi mi bilo, ko bi se mi glava ohladila, nerodno in bi me imelo, da bi jih poklicala nazaj in se jim opravičila za svoje vedenje.

Ni fajn izvedet take novice, ko si v službi, ko ne moreš narediti kaj dosti. Samo živčen si in težko delaš, glavo pa težko prepričaš, naj se s tem ukvarja pozneje. Sploh ker ni veliko časa, svojo odločitev moraš sporočiti naslednji dan. Čeprav nisem imela namena iti med službo v trgovino, sem se zbrcala na zrak, da bi se na hitro sestavila skupaj. Pa še sladoled pomiri stres.

Medtem sva po telefonu tehtala možnosti. Krajši programi nama niso dišali, itak se je izkazalo, da v bistvu za naju pride v poštev samo eden, saj so dopusti v službi že dogovorjeni in potrjeni. Letalske povezave so samo do Prage, pa še drage so, pot z avtomobilom naju pride več kot 120 € samo v eno smer ... Stran Slovenskih železnic nama je sicer našla neke povezave, ampak nikjer nobene cene. Na koncu nama je klic na informacije polepšal dan, ko je gospa (gospodična?) sporočila okvirno ceno prevoza z vlakom - 150 €. Za povratno karto. Za oba. Prodano. No, samo kupit jih morava še ...

Prav presenečena sem, kako hitro se je pravzaprav vse skupaj razrešilo. Od tistega začetnega šoka, milijon scenarijev v glavi in misli, da je vsaj konec sveta, do pomiritve in končne odločitve sta mogoče minili dve uri. Zdaj se seveda vsemu skupaj smejim in se skoraj tolčem po glavi, zakaj sem tako paničarila, a se vseeno zavedam, da je to povsem razumljivo - gre za stvar, ki se je veseliva že toliko časa, za katero sva mislila, da je že vse urejeno, da se morava samo še prvega maja ob čisto nečloveški uri narisat na Dolgem mostu in se usest v avtobus, potem pa takole ...

Konec dober, vse dobro. Ampak gospod Murphy naj se gre pa vseeno solit. In lahko mi prispeva za barvo, da pobarvam tista dva siva lasa. Odtenek 575.

Plánování

Na začetku leta je bilo še malo zgodaj, da bi začela na veliko načrtovati, kaj vse bova počela v Ostravi poleg tega, da bova uživala v dobrem hokeju in glasno navijala za naše rise. Tako sva se takrat "samo" veselila tega, da greva. No, jaz bi najraje cele dneve skakala v zrak kot majhen otrok, pred katerega so ravnokar položili kilsko vrečo haribo gumijastih medvedkov, a sem se raje nekoliko držala nazaj.

Zdaj pa je prvi maj vedno bližje in vedno bolj smiselno se zdi, da se nekoliko poglobiva v vse tisto, kar bi si rada ogledala, saj bova s časom omejena dosti bolj, kot če bi šla tja na turistični izlet. Tako sva že malo naštudirala, kje v Ostravi je kaj - kako daleč od hotela, kakšne so prevozne možnosti do tja ... Precej vesela sva bila, ko sva ugotovila, da je veliko stvari dokaj blizu, večinoma na razdalji nekje 45-minutne hoje. Pa tudi hokejska dvorana ni daleč, kar je super.

Napisala sva si že, kdaj bova imela prosti čas, zdaj pa naju čaka seznam tistih stvari, ki jih resnično morava videti - na primer živalski vrt in minumundus, če vprašate mene, in Intersport in KFC (lačen si pač ful drugačen in takrat KFC pride zelo prav, saj imava oba kaj od tega), če vprašate Uroša. Seveda se malo heca (upam). Sicer nad tako natančnim načrtovanjem nisva nujno blazno navdušena, ampak se nama zdi, da tule kaj dosti drugače ne bo šlo oziroma da bi bilo sprotno načrtovanje preveč stresno. 

Z birokracijo nimava nobenega dela več - plačano je vse, zavarovanje je urejeno, osebni izkaznici sta veljavni, slovenska zastava je naročena (vem, to ni birokracija, ampak sem morala napisati) -, tako da zdaj resnično lahko v miru načrtujeva. Načrtovanje je fajn. 

In prvi maj bo prav kmalu tu. Samo še 24-krat spat.

Še 108 dni!

Vem, vem, do prvega maja je še daleč, ampak že zdaj se veselim in komaj čakam. No, veselim se in komaj čakam že od trenutka, ko sva se odločila, da greva. In ko sva ravno malo pred novim letom vse skupaj naredila še uradno, sem se začela veseliti in komaj čakati še toliko bolj. Pa se mi je zdelo malo hecno, da bi začela odštevati že pred novim letom - saj veste, "to je šele naslednje leto". Ampak zdaj je že letos in počasi se bom začela iti igrico "še x-krat spat".

Aja, a kam sploh greva? 

V Ostravo! 

Že res dolgo časa sem sanjarila o tem, da bi (vsaj) enkrat v živo videla svetovno hokejsko prvenstvo elitne divizije. Ko je šel pred leti moj brat v Kanado, sem ga na vsak način želela prepričati, naj me stlači v kufer in odnese s sabo. Pa ni šlo.

Zdaj pa se je ponudila idealna priložnost, saj Češka ni daleč in tudi sama po sebi ni draga, kar nama bo ob cenah vstopnic za tekme prišlo še kako prav. Veselim se navijanja. Veselim se možnosti, da bom v živo gledala tekme, ki sem jih do zdaj samo na televiziji in si želela, da bi lahko bila tam. Veselim se dobrega hokeja, za katerega sem bila v zadnjem obdobju precej prikrajšana. Saj bi gledala NHL, pa je sredi noči.

In veselim se tudi vsega tistega, kar pride zraven. Veselim se "minimundusa". Vseh muzejev, cerkev, galerij. Veselim se geocachanja v novi državi. Veselim se živalskega vrta, v katerem so ravno pred enim tednom dobili majhnega slončka, in se zdaj sprašujem, kako hitro sloni rastejo.

Vir

Samo še 108 dni ...

Kaaakor vihaaaaaaar

Uvrstitev naših hokejistov v četrtfinale olimpijskih iger je bila svojevrstna senzacija, ki si zasluži en tak pohvalen zapis v blog, kot je tale.

Reuters

Kot je rekel že Kristan s solzami v očeh, ko je dajal izjavo po tekmi z Avstrijo (zame je bil to najbolj ganljiv trenutek letošnjih olimpijskih iger, tudi sama sem, jokica, kakršna sem, potočila kako solzico ali sedem), "ne vem točn, kje naj začnem" ... In ker ne vem, kje začeti, se bo mogoče tale zapis zdel kot ena nepovezana celota, ampak tokrat se ne bom sekirala. 

Risi so na teh olimpijskih igrah dosegli veliko več, kot bi si kdorkoli upal predstavljati. Že uvrstitev na njih je bila zelo prijetno presenečenje in spomnim se, kako smo se je ravno pri mami veselili. Če je takrat marsikdo mislil, da je to največ, kar lahko dosežejo, pa so vsem tistim pokazali, da lahko dosežejo še več. Na primer sedmo (!) mesto na olimpijskih igrah. 

Spisali so res lepo pravljico in za to se jim lahko samo zahvalimo in globoko priklonimo. To je res ogromen dosežek za državo s 148 registriranimi hokejisti in vsega sedmimi ledenimi ploskvami - toliko jih ima najbrž vsako manjše kanadsko ali švedsko mesto. Vem, da so bile te številke že milijonkrat prežvečene, samo se mi vseeno zdi, da je prav, da se usidrajo v našo zavest, saj se tako velikost dosežka še dodatno izkristalizira. Potem pa dodajmo še to, da sta od naših igralcev samo dva NHL videla od blizu, trenutno pa tam igra samo eden, pri Slovakih pa denimo v NHL igra deset igralcev, cel kup drugih pa še v KHL. In te igralce so premagali.

Pokazali so res nore predstave in tudi nekaj zadetkov je bili nedvomno takih, da bi lahko krasili vrhove lestvic najlepših zadetkov olimpijskih iger. In tega ne pišem samo zato, ker so jih pač dali naši. Pa tudi Kristanove obrambe so me včasih pustile odprtih ust, ker sem pak že videla v golu. In videti na klopi tudi ob slovenskih zadetkih vedno resnega Kopitarja starejšega, ko se ob golu (gol za 4:0 proti Avstriji) poveseli in nasmeje, tudi če le za nekaj trenutkov, je neprecenljivo. 

Poleg tega, da so na vsaki tekmi puščali srce na igrišču in pritegnili tudi mednarodno pozornost in simpatije, so (vsaj tako sem to videla jaz) povezali tudi celotno slovensko olimpijsko reprezentanco. Že gesta z dresi za vsakega olimpijca se mi je zdela zelo simpatična, še lepše pa jih je bilo videti na prvi tekmi skakalcev, kako so navdušeno navijali za naše. Se mi zdi, da je to sprožilo še vse tisto drugo navijanje naših za naše. 

Res škoda, da je te pravljice konec, ampak vseeno je trajala dlje, kot bi si drznili upati pred začetkom. Zato mi ne preostane drugega, kot da jim za konec še enkrat namenim globok poklon. Fantje, carji ste! 

Ko društvo hokejskih upokojencev spet zaigra

V ponedeljek sem imela po dolgem času možnost v živo gledati hokej. Sicer ni bila klasična hokejska tekma, ampak vseeno je bilo super spet sedeti na tribuni ledene dvorane. Ponedeljek je bil v Tivoliju namreč dan slovenskega hokeja - dve revialni tekmi in uradna predstavitev olimpijskega dresa. Na žalost smo bili na napačni tribuni, da bi dobili raglje, ki so jih pridno delili nasproti nas, poleg tega pa nihče ni povedal, kje lahko prevzamemo olimpijske ploščke, tako da sem ostala tudi brez tega. Ampak sem vseeno uživala v prijetnem večeru.

Najprej so se pomerili (3 x 15 minut, igra brez prekinitev) hokejisti z največ naslovi državnega prvaka proti igralcem, ki igrajo v INL in EBEL. Veterani proti mladincem, bi lahko rekli. Ta mladi so se malo šparali in delovalo je, kot da imajo ogromen rešpekt pred starejšimi. In tak je bil tudi končni rezultat - 9:2 v korist veteranov.

V premorih med tretjinami so se nekateri hokejisti pomerili še v hitrosti strela in hitrostnem drsanju. Ko je rolba med obema tekmama počistila led, pa se je končno začel tisti "pravi" del, tisto, na kar smo najbolj čakali. Najprej uradna predstavitev novega dresa, pred katero so pokazali še druge slovenske drese od osamosvojitve naprej. Meni je novi dres všeč. Res je, da je zelo drugačen od prejšnjega - zelena namesto rdeče, nič več risa na prsih (risi zadnje čase pač radi bežijo), ampak je še vedno lep.

 

Še bolj kot uradno predstavitev novega dresa (konec koncev so ga že prej pokazali na televiziji) pa smo seveda čakali drugo tekmo, na kateri se je letošnja olimpijska reprezentanca pomerila proti olimpijski reprezentanci s sarajevskih olimpijskih iger 1984. Z olimpijskih iger izpred 30 let. In če potem pomislimo, da na tistih olimpijskih igrah pač niso bili stari ravno enajst let in tri mesece, ne moremo drugega, kot da jim zaploskamo. 

Sploh ne znam z besedami povedati, kakšen užitek in, konec koncev, v kakšno čast mi je bilo gledati legende slovenskega hokeja, kako kot ekipa drsajo po ledu in igrajo proti svojim mlajšim kolegom. In kako lepo je bilo gledati, kako pri 50+ letih še vedno znajo. In en tak lep in topel občutek je bil, ko se je cela dvorana veselila z njimi, ko so dosegli gol, ko je cela dvorana pri vsaki akciji navijala za njih. Tekma, ki je trajala 2 x 15 minut brez ustavljanja ure, se je končala s prijateljskih 3:3. 

Na koncu je bila na vrsti še pogostitev s šampanjcem (pogostili so seveda hokejiste, ne nas), kjer je bilo prav zabavno, kako so "letošnji" hokejisti kozarček vsi po vrsti odklonili, sarajevska ekipa se ga ni pa niti najmanj branila. 

Seveda ni šlo niti brez obveznega fotografiranja, ko je igralce vsak fotograf malo po svoje komandiral, kako naj se postavijo. 

Na tej točki se je dvorana že zelo izpraznila in tudi mi smo se odločili, da se počasi odpravimo proti domu, saj se je ura že pridno bližala deseti.

Vse skupaj lahko opišem kot eno zanimivo, lepo in prav posebno dogodivščino. Napisala bi enkratno, ampak ne bom, ker upam, da mi bo še kdaj uspelo videti kaj podobnega. Ker tole v ponedeljek je bil čisti užitek za takega hokejskega navdušenca, kot sem sama.

Obožujem/ne prenesem

Vsak človek ima stvari, ki jih obožuje, in stvari, ki jih ne prenese. Tule so moje :)

Obožujem:

• vonj po praženi čebuli
• dobro kosilo, pospremljeno s kozarcem vina
• skrivnostna jutra
• nočne sprehode
• frazeologijo
• mehko posteljnino
• dobro (!) kavo
• hojo po suhem listju in ledu
• škripanje snega pod nogami
• prasketanje ognja
• velike mačke
• packanje
• vroč tuš in zarošeno kopalnico
• likanje
• udobno spodnje perilo
• fotografiranje
• šumenje valov
• zasneženo pokrajino
• toplo deko
• zgovorne poglede
• črni humor
• poezijo
• psihološke trilerje
• dober hokej
• Uroša :*

Ne prenesem:

• oliv (!)
• umazane kuhinje
• vlažnega mraza
• mlahavega stiska roke
• zamujanja
• brisanja prahu
• vsiljivosti
• toplega piva
• Hruške
• zajedljivosti
• PMS-ja
• polovičarstva
• nedržanja dogovorov

Hokej

Po napornem delovnem tednu je prav prijetno imeti večer zase. No, ne rečem, da se ne bi bilo fino malo stisnit in pockrljat, ampak je dragi na šihtu in to pač ne gre. Vseeno mi prav nič ne manjka. Zavita v deko (no, trenutno ne, ker pišem tole) ob skodelici čaja gledam hokej.

Ja, rada imam hokej. Ko sem bila majhna sem kar nekaj časa preživela v hokejski dvorani. Takrat nisem imela kaj dosti pojma, kaj se dogaja, vedela sem samo, da navijamo za Jesenice :D Nato je minilo kar nekaj let brez hokeja, približno tri leta nazaj pa sem ga začela spet resneje spremljati. Če se le da, pogledam tekme Jesenic, svetovno prvenstvo je pa itak "must see".

Spomnim se svetovnega prvenstva v Kanadi. Nisem bila ravno navdušena, ker so bile tekme na sporedu ob enih ali dveh zjutraj. Pa sem jih vseeno gledala. Cimer se je naslednji dan smejal mojim podočnjakom, sama pa sem se spraševala, kaj mi je bilo tega treba, saj sem se počutila, kot da me je povozil tovornjak :D  Veselim se naslednjega svetovnega prvenstva na Slovaškem, ker mi ne bo treba biti pokonci ob nemogočih urah :).

Za konec pa še nekaj lepih golov za vse ljubitelje hokeja: