sreda, 25. februar 2015

"Ja kje pa diplomo pišeš?"

Naslovno vprašanje mi je zadnjič zastavila prijateljica, ko sem imela kar naenkrat celo paniko, ker na računalniku nimam worda. Ja, računalnik imam že več kot en mesec, pa se (do zdaj) še ni pojavila potreba po wordu.

Najprej sem malo debelo pogledala, potem pa ugotovila, da je vprašanje pravzaprav povsem na mestu - sploh glede na to, kako pridno se hvalim, kako da sem pridna in ves čas nekaj delam za diplomo.

Skrivnost je v tem, da sem v določenih stvareh precej staromodna. Rada imam papir. Zdi se mi zanesljivejši kot elektronika. In ga imam raje. Seveda na papirju ne morem brskati po internetu, ampak pri tem pač nimam izbire. Na primer pri branju knjig pa jo imam. In raje berem na papirju. Seveda so bralniki priročni, predvsem pa zasedejo manj prostora, ampak ti argumenti (zame) še vedno niso dovolj močni, da bi vsaj do določene meje presedlala na bralnik. Ker čez občutek papirja, listanje in božanje naslovnic ga pač ni. In tudi čez polne knjižne police ne.

Ampak zdaj sem že malo zašla, saj listanje in božanje knjig nimata kaj dosti zveze z diplomo.

Zaenkrat sem pri diplomi še vedno v tisti fazi, ko prebiram in pregledujem cele kupe gradiva in iz vsakega članka/knjige izluščim tisto, kar mi bo prišlo prav. Včasih žal ne najdem veliko koristnega, pogosto pa vseeno ja. In tistega koristnega si ne izpisujem na računalnik, ampak še vedno starošolsko na papir. Zavedam se, da mi to vzame več časa, kot bi mi ga vzelo tipkanje. Pa se ne sekiram - ker mi je tako lažje. Bližje. Bolj se znajdem. Zato ostajam pri papirju. Ko pa bo prišel čas za tipkanje, bom tipkala. In natipkala.

Še preblisk za konec: Danes sem ugotovila, da je pisanje diplome podobno generalnemu pospravljanju. Tistemu, ko vse zložiš iz predalov in omar, pregledaš, kaj je še uporabno, tisto pospraviš, kar ni več uporabno, daš stran. In na določeni točki se vedno zgodi, da imaš v sobi še petkrat večji nered kot na začetku. Ampak ko se spraviš stvari pospravit na svoje mesto, je kar naenkrat pred tabo povsem čista soba.

Sicer še nisem na tisti točki, ko bo kar naenkrat pred mano povsem čista soba (beri diploma), ampak začenjam videti, kako se bodo nekoč vsi ti popisani listi papirja, ki trenutno delujejo še povsem nepovezani in vsak zase, povezali v smiselno in zaključeno celoto, ki ji bom lahko rekla diploma.

In to mi daje še dodatno motivacijo.

petek, 20. februar 2015

Lepo vreme kot motivacija

Tokrat ne za telesne aktivnosti. Za diplomsko razgibavanje možganov. 

Ne zgodi se prav pogosto, da bi bila v lepem vremenu kaj dosti motivirana za učenje ali pisanje diplome. Že od nekdaj je bilo tako. No, sicer pa za učenje ali pisanje diplome ni povsem primerno nobeno vreme. Saj veste, kako gre - če je zunaj sonce, te vleče ven. In potem otožno sediš notri in zasanjano strmiš skozi okno, zraven pa se smiliš sam sebi, ker si v takem krasnem vremenu priklenjen za knjige. Predstavljaš si, kako bi se odpravil teč in potem bi kar tekel kot Forrest Gump, da bi potem lahko brez slabe vesti pojedel celo škatlo čokolade. Pa kaj, če v resnici v kosu ne pretečeš niti nekaj borih kilometrov, če se ti ne bi bilo treba učiti, bi kar tekel in tekel.

Če je zunaj dež/megla/oblačno in sivo, si ves depresiven že zaradi vremena. In ko to pokombiniraš z nizkim pritiskom, se ti kar spi. Najraje bi se samo ulegel in ne bi nič počel. In verjetno bi med tem početjem niča še malo zaspal. Brez energije si in zadnja stvar, ki si jo v tistem trenutku želiš, je buljenje v študijske knjige. Če bi se bilo treba s skodelico vročega čaja v rokah zavleči pod deko in brati na primer Senco vetra ali Dotik praznine, te tisti nizek pritisk ne bi kaj dosti motil. No, seveda v tem primeru sploh ne bi bilo nizkega pritiska, ker, saj veš, v resnici ga zbijajo študijske knjige, ne vreme.

Če sneži, spet zasanjano gledaš skozi okno in opazuješ ples snežink. Ima te, da bi šel ven, pogledal v nebo in iztegnil jezik, na katerega bi lovil snežinke. Sekundo kasneje te ta ideja mine, ker pomisliš, da je zunaj mraz, pa plundra. Pa seveda razmišljaš tudi o tem, da bo treba čez eno uro itak kidat, tako da sploh nima smisla, da se lotiš učenja, ker koliko pa v tisti eni uri sploh lahko narediš? Seveda ignoriraš, da bi verjetno - če bi hotel - lahko naredil kar nekaj.

Pravijo, da nam nikoli ni prav, kar zadeva vreme. Poleti je prevroče, pa preveč dežja, pa soparno je, pa nič ni vetra, jeseni je preveč megleno, pa spet preveč deževno, pozimi je premraz, pa preveč snega je, potem je pretoplo in spet preveč dežja, namesto da bi padal sneg, pomladi pa gozdovi niso dovolj zeleni in spet je tu april z dežjem ...

Ko se učiš, ti pa sploh ni nikoli prav. Čeprav seveda to ni čisto nič drugega kot iskanje izgovorov, zakaj ni najboljši čas za učenje. Ker itak nikoli ni.

Ampak danes sem na vse skupaj pogledala malo drugače. Zazrla sem se skozi okno in seveda me je vleklo ven. Na sonce. Sploh ker se bo že zelo kmalu vreme spet poslabšalo. Ampak namesto da bi se spet začela smilit sama sebi, kako me čakajo članki, da jih predelam, kako me cobiss kliče k iskanju nove literature, sem sonce vzela kot motivacijo.

Če že moram biti v takem lepem sončnem dnevu za članki in pred računalnikom, bom to maksimalno izkoristila. Da ne bo spet za mano celo dopoldne in še del popoldneva smiljenja sami sebi, poleg tega pa nič narejenega. Tak vidik prinese precej boljše rezultate in tako se lahko pohvalim, da sem bila pred odhodom v službo en članek stran od odkljukanih vseh štirih alinej tedenskega plana.

V trenutku, ko nastajajo te besede, pa lahko kar malo ponosno povem, da je tedenski plan že izpolnjen. Ne, lažem. 

Presežen je. Pa tedna še niti ni konec.


sreda, 18. februar 2015

O čakanju na avtobus

(Ne, res nisem imela nobene boljše ideje za naslov.)

Čakanje na avtobus, sploh če je dolgotrajnejše, je idealno za razgibavanje možganskih celic. Prideš na postajo in vidiš, da moraš na avtobus počakati 25 minut. Pri minusu to sicer ni najbolj prijetno, ampak nekako je pač treba prebiti čas. V moderni družbi potegneš mobitel iz torbe/žepa in potem povsem zatopljen brez pravega cilja drsaš po zaslonu in pregleduješ fejsbuk. Kot da nisi že prejšnjih šest ur in pol buljil v ekran.

To seveda ni razgibavanje možganskih celic, da se ne bi slučajno razumeli narobe.

V "starih" časih bi si ob prihodu na postajo verjetno prižgala cigatero. In ker bi bilo časa dovolj, zatem še kakšno - čas, ki ga namesto v minutah meriš v cigaretah (pa niti ne tako, da s koncem ene že prižigaš drugo), deluje krajše. Pa seveda ne mislim zdaj samo zato spet kaditi. Je pa bilo "priročno", ko si prišel na postajo in videl, da je do avtobusa še sedem minut, prižgati cigareto, ker je to pomenilo, da je čas do avtobusa zapolnjen. In če je pripeljal prej, si bil po možnosti še jezen, ker si moral vreči stran nepokajeno cigareto - ogromno ljudi jo samo vrže na tla in jo pohodi, ampak sama tega nikoli nisem delala.

Lahko pa pač prideš na postajo in pustiš, da ti misli odtavajo po svoje. No, seveda lahko to narediš tudi s cigareto v ustih, ampak je bistveno manj zdravo. V takih trenutkih se rade porodijo dobre ideje. Ali pa tik pred spanjem. Ali med sedenjem na stranišču - razen če takrat bereš ali na primer rešuješ križanke. Slednje je počela mami od moje sosede in ko sem bila majhna, mi je bilo to vedno blazno smešno. Zdaj pa razumem. No, križank resnično nisem nikoli reševala na stranišču, sem pa kot straniščno literaturo prebrala skoraj cel prvi del odtenkov (seveda ne v enem kosu). Pa tudi če ga ne bi. V bistvu sem se ga spravila brat samo zato, da bi videla, če je resnično tako slab. Vem, da naj se o okusih ne bi razpravljalo, zato tega ne bom počela, samo napisala bom, da je - zame - resnično tako slab. Prijatelja sta rekla, da razmišljata o tem, da bi v kopalnico namontirala knjižno polico - meni se to zdi genialna ideja! Za ukrast. Revije na najini omarici v kopalnici pač niso videti tako zanimivo.

In med čakanjem na avtobus lahko v glavi napišeš tudi celo objavo za na blog. Ki bi jo sicer lahko že sproti pisal, ampak bi pač rad imel vsaj malo miru pred ekrani.

torek, 17. februar 2015

"Načrtovanje načrtov ni dober načrt"

Komentar iz naslova sem zadnjič na facebooku dobila na prejšnjo objavo. In načeloma se z njim povsem strinjam. Če hočeš za neko stvar narediti načrt, ga naredi - ne načrtuj, kako boš naredil načrt. Pa sem vseeno zadnjič naredila ravno to.

In ob kakšni drugi priložnosti to verjetno res ne bi bil ravno dober načrt, saj bi nanj enostavno pozabila. No, bodimo iskreni, "pozabila". Ne tokrat. Ker sem se odločila, da bom tokrat tudi dokončala, kar sem začela. Ker imam dosti tega, da imam na življenjepisu pri faksu zapisano samo eno letnico - začetek. No, roko na srce, tudi ko se ji bo pridružila še druga, kaj dosti bolj ponosna ne bom mogla biti, saj se z desetletnim študijem ne gre ravno hvaliti. Tudi zdaj bi prejšnji stavek najraje izbrisala in se skrila pod posteljo, pa ne bom. Mogoče bi ga morala še desetkrat prebrati, da ga resnično dojamem. In morda bi mi to dalo še dodatno motivacijo. Morda ga pridem prebrat, če/ko mi je bo spet zmanjkovalo.

Ampak zdaj spet zavijam iz teme nekam čisto po svoje.

V soboto sem torej uresničila načrt, ki sem si ga zadala v četrtek - naredila sem načrt za naprej. Za začetek načrt za ta teden. Štiri alineje, kaj bo narejeno do nedelje. Moram priznati, da mi je kar všeč.  Za prvi teden nič kaj preveč napornega, da mi ne pobere spet vse volje, a vseeno tudi ne tako zelo malo, da bi mi dovoljevalo, da prosti čas prebijem z vsemi štirimi od sebe.

In moram priznati, da mi gre kar dobro. Tri alineje so izpolnjene že na pol ali dve tretjini, edino ena me še čaka nedotaknjena, ampak ne bo več dolgo tako.

Malo se sprašujem, zakaj (za koga) to sploh pišem. Najbrž zase, saj koga pa še zanima, kako napreduje moja diploma. Morda tisto, ki si na glavo vsakič, preden me vpraša, kako napredujem, na glavo povezne metaforični škrnicelj. Ali pa tista dva, ki me tako z veseljem obmetavata s fotografijami igralcev, ki jih ne maram. Pa morda še tistega, ki me vsake toliko časa povpraša, kako napreduje pisanje (diplome ali knjige).

Predvsem pa seveda resnično zase. Za motivacijo. Za potrditev, da tokrat pa res bo. Za boljši občutek. In moram priznati, da vsaj malo pomaga.

četrtek, 12. februar 2015

Malo jeze nase ne škodi

Buljim v prazno belo polje in iz svoje prazne glave želim iztisniti nekaj. Besede. O nečem. Ampak še vedno kar sedim in buljim. Morda se mi pa kar naenkrat odpre. 

Pa kaj še!? Tako nekako je že tri dni. In potem vsakič zaprem. Ali pa niti ne odprem, ker pač ne vem, kaj bi napisala. In tudi danes se poigravam s to mislijo. Da bi enostavno izbrisala, kar sem že napisala (se pravi nič - no, besede so že, ampak vsebine pa nobene), in zopet zaprla. Pa ne bom.

...

Tega v bistvu sploh nisem imela namena napisati. Težko je pisati o lastnih šibkih točkah in neuspehih. No, tule v resnici niti ne gre za neuspeh, bolj za, hm, spodrsljaj, obstanek na mestu. Mogoče tudi kakšen korak nazaj.

Malo sem jezna sama nase. Nekako mi je spet uspelo diplomo malo porinit v podzavest. Nisem ponosna na to, priznam. In tokrat me - za razliko od vsakič prejšnjič - to blazno moti. Seveda bi lahko našla kakšen "priročen" izgovor, kako da ni ne vem koliko časa, saj veste, služba, pa kuhanje, pomivanje posode, petnajst zavihkov na računalniku, maček, ki ga je treba nafutrat ... Ampak kot sva se zadnjič pogovarjali z mami - časa za diplomo imaš točno toliko, kolikor si si ga pripravljen vzeti (seveda upoštevajoč tudi vse te služba, pa kuhanje, pomivanje posode, petnajst zavihkov na računalniku, maček, ki ga je treba nafutrat, okoliščine). 

Tako da je vse skupaj zelo preprosto - nisem si vzela dovolj časa. In zdaj si ga bom. No, ne točno zdaj, ker zdaj bo treba it spat. Ampak v čim bližnji prihodnosti. No, priznam, jutri dopoldne gotovo še ne, ker me ne bo doma. Sobota popoldne, ko je Uroš v službi, pa bi bila idealna. Ja, v soboto bom naredila načrt, kako naprej. Valentinov zmenek s faksom.

In jezna sem nase, ker sem se spet malo zredila. Ne, seveda ni konec sveta, svoja stopala še vedno vidim, ko vzravnano stojim, ampak ne počutim se fajn. Kakšne bobi palčke, čokolada ali smokiji v službi manj, pa bo. Pa kakšen korak ali trije več. Lahko tudi v teku, čeprav me prav nič ne vleče teči v nizkih temperaturah (nizkih za tek, se razume). Pa kakšen breg. Tudi to je že v planu. Ali pa vsaj vsak dan petkrat gor in dol po stopnicah. Pa fitnes, če že plačujem mesečno članarino.

Ker res ni fajn bit jezen sam nase ...

ponedeljek, 09. februar 2015

Vetrovna nedelja na vršiški cesti

Za nedeljo je bilo napovedano sonce. Šajba cel dan. Pa ni bilo ravno tako, vsaj nekje od druge polovice dopoldneva naprej ne. No, za nekaj dni prej je bilo tudi napovedano, da bo konec sveta, pa ni bilo nič iz tega. Ob vseh napovedih smo si misel o sončnem vzhodu izbile iz glave. Tudi če ni padlo toliko snega, kot so rekli, ob štirih zjutraj ne bi bilo ravno zabavno gazit Vošce.

Tako smo premlevale in premlevale, kam bi se spravile. Potem se je mami spomnila, da te dni skozi Prisankovo okno zna posvetiti sonce, samo pravi trenutek in prostor je treba ujeti. Nismo točno vedele, kdaj in kje, pa smo se vseeno odločile, da jo mahnemo proti Vršiču. Če uspe, uspe, če ne, pa se bomo imele itak super - sonce skozi okno bi bilo samo bonus. 

Do drugega ovinka z avtom, tam pa krplje oziroma smuči na noge in veselo v breg po zasneženi cesti.




Kar nekaj je bilo takih, ki so si zadali tak cilj kot me (ne nujno s soncem vred), pa smo imele vseeno mir. Počasi smo premagovale ovinek za ovinkom in uživale v svežem hribovskem zraku. Se je pa hitro začelo oblačiti, kar nas je glede na napoved malo presenetilo, ampak se nismo pustile motiti. Ko pa je začelo še pihati (našel bi se kdo, ki bi to opisal z orkanskim vetrom), ni bilo več tako zelo prijetno. 

Sonce skozi okno bi sicer lahko ujele, ampak bi bilo treba odgaziti precej v hosto, kar je mami sicer poskusila, ampak ni bila dovolj hitra - časa namreč res ni veliko, saj se sonce premika dokaj hitro, okno pa je majhno. Tole je bilo najboljše, kar nam je uspelo:


Več sreče prihodnjič. Ampak imele smo se pa vseeno super. Odšle smo samo še do Tonkine koče, da smo malo postale v zavetrju in se pogrele s čajem in posladkale z milko, nato pa nazaj na veter.





Pot nazaj je bila večinoma luštna. Krplji so šli na nahrbtnik, saj za hojo navzdol niso najbolj prijetni, tako da je bilo mletje pod nogami manjše zlo. Pa to ni razlog za "večinoma luštna". Če ste se že kdaj peljali/hodili/kolesarili proti Vršiču, potem veste, da se pot od drugega do tretjega ovinka vleče. Zelooooo vleče. No, od tretjega do drugega, ko si že malo utrujen in precej prepihan, se vleče še toliko bolj. Da pred ovinkom razmišljaš, da če za njim še ne boš videl asfalta in avtomobilov, se boš samo še usedel in se ne boš premaknil niti za milimeter več.

Ampak seveda še vedno hodiš. Dokler ne prideš do avta, v katerem se malo pogreješ in s katerim se odpelješ na zasluženo kavo. In prav tako zasluženo dozo smeha.

sobota, 07. februar 2015

Tek na smučeh - se bova spoprijateljila?

V petem razredu smo imeli pozimi v šoli teden teka na smučeh. Na žalost teden, ki bi ga najraje pozabila, ker se mi je takrat tek na smučeh zameril. Zelo zameril. Tako zelo, da sem bila takrat prepričana, da do konca življenja ne stopim več na zobotrebce. Ni mi šlo. Ne tehnika, kaj šele hitrost. Od učitelja žal nobene spodbude, samo en kup priganjanja. Da so vsi drugi že tako zelo spredaj in zdaj čakajo samo še mene. A strah te je it po klancu navzdol? Pa kaj, pojdi hitreje.

Cel teden.

Pa me je potem mami enkrat že pred leti vseeno spet spravila na tekaške smuči. No, spodbujala me je k temu, da se spravim. In sva šli. Ne spomnim se čisto dobro, kako mi je šlo, ampak ni mi teka še bolj zamerilo.

Tokrat pa se je spet ponudila priložnost, da poskusim. In sem si mislila - zakaj pa ne? Če ugotovim, da mi še vedno ni do tega, ni problema, saj nisem imela zdaj načrta delati kariere iz tega. Se mi je pa zdelo, da sem tisto zamero izpred več kot petnajstih let že prerasla.

In tako sem spet nataknila na noge tekaške smuči. Pa je kar šlo - malo po smučah, malo tudi po riti, pa z veliko kriljenja in lovljenja ravnotežja. Pa preveč po rokah, tako da jih zdaj kar fino čutim. Ampak je šlo. Nisem še čisto odločena, ali je zame ali ne. Sem pa odločena, da poskusim še kdaj, da to ugotovim. 

In zakaj ne bi poskusila že jutri? Za regeneracijo po dopoldanskem krpljanju. 


sreda, 04. februar 2015

Potrpežljivosti nam manjka ...

Prav fascinantno mi je, kako se vsako pisanje o snegu prej ali slej sprevrže v vsesplošno bentenje čez nesposobne voznike, pa čeprav v originalu o tem ni bilo zapisane niti besede. 

"Folk ne zna vozit po snegu." "Vozijo kot po jajcih." "Samo cjazijo se, zakaj ne ostanejo doma, če se ne znajo vozit po treh centimetrih snega?!" (Rima nenamerna.) 

En sam velik kup živčnosti. Ne rečem, da veliko ljudi ne zna vozit v snežnih razmerah. Ampak je tudi veliko ljudi, ki so zase prepričani, da obvladajo, pa v resnici sploh ni nujno tako. Seveda je tudi veliko takih, ki v zimskih razmerah resnično znajo voziti. Bentijo pa vsi, sploh drugi in tretji. Ker bi po možnosti radi prišli od točke A do točke B v istem času kot v kopnem. In so živčni, ko se pred njimi znajde cjazač - pri čemer imajo tisti, ki bi najraje vozili tako kot po kopnem, za cjazače pogosto tudi tiste, ki vozijo prilagojeno snežnim razmeram. Kot da živčnost kaj pomaga pri tem, da bodo prej prišli do točke B ...

Preden me kdo spomni na to, da nimam izpita za avto (torej nimam o tem kaj pametovat) - ne, res ga nimam, ampak to ne pomeni, da sem zaprta med štirimi stenami in nisem v prometu udeležena kako drugače. Če greva z Urošem kam skupaj in obstaneva na cesti, obstanem jaz ravno toliko kot on. In tudi avtobus, s katerim se vsakodnevno vozim, je del prometa. In seveda nisem včeraj skakala od navdušenja, ker sem se v službo vozila pol ure dlje kot ponavadi, ampak z bentenjem ne bi ničesar spremenila, avtobus ne bi vozil nič hitreje.

Potrpežljivosti nam manjka ...

Pa ne pravim, da bi potrpežljivost rešila vse zimske prometne tegobe, bi pa vse skupaj vsaj nekoliko omilila. Živčnost pač nikomur ne koristi - ne tistemu, ki je živčen, ne tistemu, zaradi katerega je živčen. In živčen voznik bo veliko hitreje naredil pizdarijo kot potrpežljiv voznik. 

Poleg potrpežljivosti pa nam manjka še zavedanje tega, da "izredno stanje" še zdaleč ne traja celo zimo, ampak samo tistih nekaj snežnih dni. Že danes je promet spet potekal normalno. Je bilo res vredno zaradi ene ali dveh poti v službo ali iz nje pridelati par sivih las in izgubiti kup živcev?

Mislim, da ne. Svet se kljub tiste pol ure več na avtobusu še vedno vrti. In se bo vrtel tudi po petku, ko bomo menda dobili konkretno pošiljko snega. Saj veste - tiste bele zadeve, ki je za ta letni čas normalna, čeprav se obnašamo, kot da jo vidimo prvič?

torek, 03. februar 2015

Še vedno je samo zima

Bil je konec novembra pred osmimi ali devetimi leti. Z mami sva se prvič selili. Plan je bil sicer, da bi se en teden kasneje, vendar sva pohiteli in v hiško, ki jo je bilo sicer treba še segreti, saj je že nekaj let prazna počivala, svoje stvari prinesli že takrat. Še dobro. Če jih ne bi, se namreč pred pomladjo ne bi mogli preseliti. Tisti vikend je namreč zapadlo meter in pol snega.

Veste, kakšni alarm so takrat razglasili? Nikakršnega. 

Zato me je danes, ko sem videla, da je za petek razglašen oranžni alarm, skoraj vrglo na rit. Napovedujejo, da bo padlo od 25 do 40 centimetrov snega, na vzhodu lahko tudi do pol metra. Na 24kur razlagajo, da je danes največ snega padlo v okolici Postojne, "kar 20 centimetrov"!

Kot da ne bi bili sredi zime. Kot da za Slovenijo sneg pozimi ne bi bil normalen. Spet neko umetno ustvarjanje senzacionalizma in izrednih razmer. 


Ljudje imamo kratek spomin. Zadnjih nekaj zim ni bilo ravno najbolj radodarnih s snegom in že smo pozabili, da so zasnežene zime pri nas nekaj normalnega. Da je bolj normalno to, da je celo zimo ob pogledu skozi okno belo, kot da je sredi decembra čez dan 15 stopinj. 

Namesto da zganjamo paniko in bentimo čez nekaj, kar je za 3. (pa tudi 4., 5., 6. in še kateri) februar normalno, raje poglejmo skozi okno. Ali, še bolje, stopimo ven. Na sneg. Mar ni krasno, kako svetlo je zunaj tudi sredi noči zaradi vse beline, ki nas obdaja? Mar niso drevesa, obložena s snegom, krasna? Mar ni škripanje snega pod nogami balzam za ušesa? Mar niso snežinke, ki nežno božajo kožo, prijetne? 




ponedeljek, 02. februar 2015

Najprej zdravje, pol kultura

Pa to ne v tistem Smolarjevem smislu s prdenjem iz dvajsetih ljubic. V dobesednem.

Gibanje je zdravo. In svež hribovski zrak tudi. Kombinacija obojega je pa sploh ultrazdrava in fajn. Če to skombiniraš še s kičastim dopoldnevom v novozapadlem snegu v domačih krajih in v najboljši družbi, je pa sploh zadetek v polno in najlepše možno izkoriščeno zadnje januarsko dopoldne. 

Načrti so se spreminjali dva tedna. Najprej jih je pokvarilo vreme in je bilo treba vse skupaj prestavit, potem pa sva tik pred zdajci spremenili še cilj, kar se je izkazalo za super odločitev. Budilka ob šest in deset sicer ni bila ravno prijetna, še vedno pa prijaznejša kot ob pet trideset, kakršen je bil začetni plan. Če poznaš koga, ki pozna koga, ki se ravno nekje ob taki uri kot ti odpravlja v isti konec kot ti, je to seveda pametno izkoristiti.

Že na poti proti dolini se je ob pogledu na gore obljubljal krasen dan. In tak je tudi bil!

Sveže zapadli sneg, puhec, na najvišji točki, kjer sva bili, nekje čez sredino meč. Milina za gaženje, sploh v breg (po ravnem je malo težje - še vseeno pa ne ne vem kako naporno). Pa delanje angelčkov, kot da sva spet stari pet let.



Razgledi taki, da padeš dol. Temperatura menda pod ničlo, ampak zaradi sonca vseeno toplo.








Res prava zimska idila. Prva to sezono. In vanjo sva se odpravili v super času - ko sneg še ni popadal z dreves, se pa, ko hodiš po gozdu sem in tja vsuje s kakšnega drevesa. In ko skozi ta vsipajoči se sneg posije še sonce ... čista čarovnija!




Po super preživetem dopoldnevu, v katerem sem si pljuča napolnila s svežim hribovskim zrakom, pa na vlak in nazaj v Ljubljano.

Ravno dovolj časa za tuš in malo počitka, nato pa je bil čas za drugi del naslova.

Kultura. Iliada!

Vir

Na predstavo sem želela iti neobremenjena. Brez predhodnega branja kritik. Tudi v službi sem se članku, ki je pisal o predstavi, na daleč izognila. Sodelavki, ki je bila na premieri, sem že pred premiero rekla, da mi ne sme ničesar povedati - tudi če jo bom prosila. In mi res ni povedala ničesar - rekla mi je edino, naj grem na predstavo spočita in naspana.

No, to se sicer ni zgodilo, mi je pa jasno, zakaj mi je dala tak nasvet. Če bi morala namreč z eno samo besedo opisati predstavo, bi najbrž rekla intenzivna. Seveda bi potem rekla še marsikaj drugega, ampak prva asociacija je pa vsekakor intenzivna.

Ne bom pisala obsežnih vrednostnih sodb, bom pa rekla, da si je predstavo vredno ogledati. Resnično vredno ogledati.