torek, 31. maj 2011

Hrbtna poezija

Ko sem v Bralnici prebrala te besede, sem najprej debelo pogledala. Hrbtna poezija, kaj za vraga je to? Ideja je preprosta in sila zabavna. Vzameš nekaj knjig in jih zložiš drugo na drugo, da iz njihovih naslovov dobiš pesem. Ko sem prebrala objavo v Bralnici, sem se zelo kmalu zalotila, da stojim pred svojo knjižno polico (in pol :D) in ugotavljam, katere naslove bi se dalo skombinirati. Za zdaj mi ni uspelo sestaviti ničesar zares zanimivega, je pa res, da si nisem vzela preveč časa. Vsekakor bom nekoliko vrgla oko še na knjižno polico pri Urošu, mogoče dobim kakšen zanimiv naslov. Uspelo mi bo sestaviti res dobro hrbtno pesem. Tako sem se pač odločila.

Spodaj pa še primer hrbtne pesmi. Vir.


sreda, 18. maj 2011

Išče se ... NAVDIH!

Ja ja, spet je eden tistih dni, ko se sprašujem, kam za vraga sem založila navdih ... V tem mojem malem brlogcu ga ni. Tudi v tistem najinem brlogu ga ni. Dvomim, da je doma. Ne vem, kje je in kje ga sploh še iskati. Ravnokar sem ugotovila, da je od zadnje napisane pesmi minilo že več kot eno leto in to mi ni všeč. Pogrešam čase, ko sem veliko pisala. Seveda ni bilo vse dobro, mi je pa dalo neki občutek zadovoljstva. Tovrstnega zadovoljstva na žalost že nekaj časa ni.

V spomin na navdih ...



Če zgodi se, da jutri nikoli ne pride, 


če sonce zjutraj več ne vzide

in če svet se zavije v smrt, 

vedi, da vedno, ko moj obraz bil je potrt, 

si mi ga ti razjasnil. 

Vedno solze žalosti si mi ti posušil, 

da skozi njih zasijala je sreča. 

Vsaka izkušnja boleča 

se s tabo ob strani lažja je zdela. 

Vsakič, ko bila sem vesela, 

to najprej sem s tabo delila. 

Vedno sem se rada ob tebi zbudila 

in vse skrite želje sem ti rada razkrila. 




Vse to hočem, da veš, 

če jutri nikoli ne pride, 

če sonce zjutraj več ne vzide. 




A vendar vem, da bo jutri prišel, 

da ko pade mrak, ne bo naju vzel 

in da s tabo se še lahko bom smejala, 

ti svojo ljubezen dajala 

in skrite želje s tabo delila. 

Da še mnogokrat se v tvoj objem bom zavila, 

s tabo zaspala in se ob tebi zbudila. 

In vem, da te še naprej bom ljubila 

in upam, 

da najina sreča ne bo nikoli minila!

nedelja, 08. maj 2011

Kolesarski utrinki

Dolgo že nisem pisala ... Priznam, ni bilo ideje. Ali časa. Ali volje. Nima veze. Sem nazaj in imam namen pisat bolj redno. Upam, da mi uspe :) Ampak ne bom na dolgo in na široko razlagala o tem, danes je tema druga.

Rada imam svoje kolo. Že šest let mi zelo dobro služi in skupaj preživljava prav prijetne trenutke. Ja, tudi kakšen padec je že bil, ampak na srečo nič hujšega, še vedno sva oba v enem kosu :) Kadar grem kolesarit, se nimam navade ustavljati, da bi fotografirala. Usedem se na kolo, se odpeljem do načrtovanega cilja, vmes nekajkrat popijem malo vode, na cilju posedim 15, 20 minut (včasih tudi kaj več, če se mi nikamor ne mudi) in se odpeljem domov. Včasih pa vseeno nastane kakšna fotka (večinoma na cilju).


Podpeško jezero. Kadar ni druge pametne ideje, se odpeljem tja.  Luštna pot  in lepa okolica.

Ko se jaz predajam uživanciji, kolo pridno čaka.
Najpogostejša kolesarska družba.
Tudi to se zgodi.


Letos za sabo še nimam neke hude kolesarske kilometrine, bo pa treba počasi začet redno kolesarit, je že maj, jaz pa moram nabrat ogromno kondicije. Glavni cilj in izziv letošnje sezone je namreč iti s kolesom na morje z najpogostejšo kolesarsko družbo, kot sem jo poimenovala zgoraj. Veliko ljudi misli, da ne misliva resno in da samo gobcava, ampak misliva smrtno resno in nama bo uspelo!