sreda, 27. maj 2015

Kot bi bilo vseeno, če si in če te ni ali Temačen sobotni žur

V soboto sem se predajala glasbi. Pa ne taki kot ogromno Slovencev, še več Evropejcev in veliko Avstralcev. Menda letos prvič tudi Kitajcev. Ne, ni bila Evrovizija, boljša glasba je bila. 

Foto: Urša Boljkovac; Kino Šiška
Svetlano večinoma poznamo kot tisto gospo brez dlake na jeziku, ostro bolj kot japonski noži. Zase pravi, da je kraljica slovenskega šansona, pa če nam je prav ali ne. Meni je prav. Zelo prav.


Večer je - naslovu dogodka primerno - odprla z Mačjimi očmi. In potem smo se podali na temačno pot njenih šansonov. V zraku je bila prav posebna, napeta, intenzivna energija, ki pogosto ni pustila dihati, ves čas pa je rosila oči. Neverjetno, kakšno vzdušje znajo pričarati inštrumenti, še bolj pa besede - izbira glasov za posamezne pesmi ne bi mogla biti boljša. Zanimivo jo je bilo opazovati, kako se odziva na svoje pesmi, ki jih izvajajo drugi. Kako komaj opazno odpira usta in včasih zgrbančena sama vase, drugič z zaprtimi očmi, tretjič spet kako drugače plava po nekem svojem svetu. Nekje vmes se spomnim na pokojnega prijatelja in potiho posmrkam. Sergej, všeč bi ti bilo, vem, da bi šel z mano, če bi bil še tu. Ko nam ob rdeči zvezdi po Kladivu in nakovalu pomaha, se že ustrašimo, da je konec, ampak nas besede "se vidimo čez dvajset minut" hitro pomirijo. Medtem ko molče odhajamo iz dvorane, še vsi polni vtisov, si brišem oči.

Foto: Urša Boljkovac; Kino Šiška
Nastopajoči so se vmes preoblekli in na odru nič več ne vlada črnina. Svetlana se je odela v rdečo. Že takoj je jasno, da bo drugi del večera drugačen. Začne se "žur". Vzdušje v dvorani je veliko živahnejše, enako je na odru. V zraku ni več napetosti in tesnobe, ampak samo še sproščenost. Med nastopajoče in med nas se prikrade smeh, vsak po svoje poplesavamo na stolih in potiho ali naglas prepevamo zraven. 


Vse skupaj mine hitro. Prehitro. Ne bi še šli. Čeprav stojimo, ni videti, da se bomo kamorkoli premaknili. Tisto cinično in ostro gospo zamenja krhka in topla ženska, ki kot da ji je nerodno, da cela dvorana stoji in ji ploska. Prisrčno nas vse skupaj stisne v objem in iz nas izvabi še nasmešek ali dva več. 

Na koncu skupaj a capella zapojemo še Jaz sem jež, ti pa ne in odidemo vsak na svoj konec.

Zase lahko rečem, da polna vtisov. Še cel naslednji dan sem bila izgubljena v šansonskem svetu, obujajoč spomine na prejšnji večer. Lepo je bilo. Res lepo.

ponedeljek, 18. maj 2015

Krakov, poljski biser

Najlepše presenečenje najinega češkega dopusta naju je pravzaprav čakalo na Poljskem.


Ko smo se o tem, da imava en dan organiziran tudi izlet na Poljsko, pogovarjali s tastom in taščo, je tast rekel, da je Krakov zelo lepo mesto. Vseeno pa si nisem niti predstavljala, da me bo v resnici tako zelo navdušil.

Jutro se je sicer začelo s slabo voljo, ko je avtobus zamujal dobre pol ure, da sva že mislila, da naju je predstavnik Kompasa v našem hotelu enostavno pozabil prijaviti na izlet. Je pa hitro izzvenela, ko sva vstopila na nekam sumljivo tih avtobus. Celih 26 se nas je nabralo za izlet, od tega jih je po najini oceni vsaj 20 spalo, ko sva se jim pridružila. Težka je pivsko-žurerska, ni kaj.

Po kakšni uri in pol vožnje je naš vodič Primož potnikom že drugič (no, nama prvič) zaželel dobro jutro in začel svoj Poljska šnelkurs. Večina ni delovala kaj preveč zainteresirano za njegovo govorjenje - vse dokler ni omenil, da imajo Poljaki dobro vodko. Takrat pa se je debata razživela in zelo hitro smo dobili nekaj alkoholnih predlogov.

Pod gradom Wawel nas je pričakala naša simpatična vodička Agneszka. V počasni, lepi in predvsem zelo razumljivi angleščini nam je podajala zgodovino mesta, gradu in katedrale. Tako smo izvedeli, da so imeli v Krakovu tudi slovensko princeso - Ano Celjsko. Da so na Wawlu kronali večino kraljev. Da so tudi Krakovčani imeli zmaja, ki jim je grozil, dokler mu niso podtaknili z žveplom nagačene živali.


Večina arhitekture v Krakovu je originalna, saj je imelo mesto (v nasprotju z Varšavo) to srečo, da ga v drugi svetovni vojni niso porušili. No, čeprav ga niso porušili, pa jim vseeno ni bilo povsem prizaneseno in se je nanje spravljal vsak, ki je imel pet minut časa. Tako ni manjkalo informacij v smislu: kip je replika; v času druge svetovne vojne je bil to namreč trg Adolfa Hitlerja in kip pesnika na njem pač ni imel kaj početi.

Med ogledom katedrale smo izvedeli tudi, zakaj je v Krakovu toliko cerkva - Poljaki so zelo veren narod. Tako so kralji vedeli, kako "podkupiti" Krakovčane, ko je izbruhnil kakšen škandal. "Ups, izvedeli so, da imam spet novo ljubico, in niso ravno zadovoljni. Zgradil jim bom cerkev in potem bo mir!" In res je bil - do naslednjega škandala.





Prav posebna pa je cerkev sv. Marije na glavnem trgu, ki je, mimogrede, največji trg v Evropi in je res krasen - iz višjega od cerkvenih zvonikov se vsako polno uro oglasi oznanilo s trobento. In nacionalni radio to vsak dan opoldne v živo prenaša.


Krakov je vsekakor mesto, ki se ga resnično splača videti. Z veseljem bi v njem ostala še kaj več kot tiste štiri ure, kolikor smo bili tam. (Prav v Krakovu je naslednje leto hokejsko svetovno prvenstvo skupine A, kamor so letos izpadli naši. Če to ni znamenje, pa tudi ne vem, kaj je.) Ugotavljam, da sem mesto bolj kot z digitalcem gledala z očmi, zato tudi ni toliko fotografij, kot bi jih bilo ponavadi.






sreda, 13. maj 2015

Kolesarjenje v najlepšem mestu na svetu

Ja, vem, hokej, Ostrava, Krakov. Nisem še zaključila, nič bat, ampak danes je čas za nekaj drugega.

Kar malo sram me je napisati, da sem bila do danes na kolesu samo enkrat, pa še to samo na kavi in nazaj - sem se pa na poti na kavo kar dobro namučila, saj se ni ravno najlažje voziti s skoraj povsem praznimi gumami. 

No, danes pa je bil čas, da se letošnjo kolesarsko statistiko malo popravi. Nič posebnega, en krog po Ljubljani, vmes na kavo in kratek postanek za en geocache. 



Nazadnje sem čez kolesarske steze v najlepšem mestu na svetu bentila lani, ravno nekje ob takem času. In na žalost se do danes ni prav nič spremenilo. Vožnja je v najboljšem primeru podobna samo smučanju po grbinah. Neskončni dovozi k hišam, pospremljeni z nadležnim valovanjem ceste. In če te to še ne pretrese dovolj, se najdejo še robniki, ki niso poravnani s cesto, da te še malo dodatno vrže. Luknje, kanalizacijski pokrovi, ki niso poravnani z asfaltom, kandelabri in podobno pa itak pridejo v paketu.

Ampak vse to še vedno ni dovolj. Pravi žur se začne takrat, ko kolesarska prečka kakšno večje križišče, po možnosti malo pod kotom. Prehodi s ceste nazaj na kolesarsko stezo so, milo rečeno, obupni. Namesto da bi lahko lepo naravnost zapeljal nazaj na kolesarsko, te po tem naravnost čaka skoraj 90-odstotni ovinek v levo. Prostora za manevriranje pa ni ravno veliko - če si ga vzameš preveč, se zaletiš v pločnik. Če bi se mi dalo, bi se danes ustavila v vsakem takem primeru in zadevo fotografirala. Imela bi najmanj tri fotografije (različnih križišč, ne istega, seveda). Sicer ne vem točno, kaj bi z njimi naredila, Zokiju jih najbrž ne bi pošiljala. Mogoče bi jih pripopala v skropucalo na fejsbuku - sicer ni jezikovno skropucalo, kakršnim je skupina namenjena, je pa skropucalo samo po sebi.

Če naj bi bila Ljubljana najlepše mesto na svetu, pa vsekakor ni mesto, ki bi bilo prijazno kolesarjem. Žal to ugotavljam vedno znova in znova.

No, ampak današnji izkupiček je bil pa vseeno kar soliden.


torek, 12. maj 2015

"Dejmo, Slovenci!" ali S pakom na palici ob bando

Da si resnično prišel z dopusta, se zaveš takrat, ko greš prvič v službo. Če prej še nekoliko z glavo plavaš v oblakih in si dopoveduješ, da saj še ni zares konec, se ta balonček razpoči v trenutku, ko prestopiš prag službe. Človek sploh ne bi verjel, kako hitro se lahko odvadiš večurnega neprestanega buljenja v ekran, zato je prvi dan vedno malo težko. Se pa hitro spet navadiš in padeš nazaj v ustaljen ritem.

Ampak danes nimam namena pisati o tem. 

Glede na to, da sva v Ostravo odšla zaradi hokeja, se mi zdi prav, da pri dopustniškem poročanju začnem s hokejem.



Super je bilo doživeti tekmovanje na tako visoki ravni. V živo gledati tekme naših hokejistov proti hokejskim velesilam. Se dreti in skakati. Ja, tudi jezila sva se in bila razočarana, seveda bi bilo super v živo slišati Zdravljico (sploh pred polno dvorano Slovakov), a to se žal ni izšlo. Pa vendar mi Ostrava tudi s hokejskega vidika ostaja v lepem spominu.

Hokejski utrip se je najbolje občutilo v okolici Čez arene, kjer smo se mešali navijači vseh držav. Nekaterih je bilo več, drugih manj ali skoraj nič. Nisem prepričana, ali sva srečala kakšnega Norvežana, ampak bolj se nagibava k ne. Tudi Američane bi lahko preštela na prste ene roke. Sem in tja se je pojavil kakšen Danec. Več je bilo Rusov in Belorusov. Ogromno je bilo Slovakov, ampak večinoma samo na tekmah, takrat so kot mravlje lezli iz vsakega vogala. Ko so zagledali kakšnega Slovenca, so bili navdušeni - kot da ne bi čisto verjeli, da res obstajamo. In ko jih je kakšnih 300 začelo skakati tam po montažni tribuni, mi je bilo jasno, kako se počuti človek z morsko boleznijo na ladji.


Največ pa je bilo Fincev. Bili so povsod in vedno. S pivom (ali tremi) pred sabo ali v roki. Oblečeni v drese, s smešnimi kapami, s pobarvano faco ali samo brado. Veseljaki. Ko sva okoli pol devetih hodila z zajtrka, so v hotelski avli pili že (vsaj) drugo pivo. Razen jutro po njihovi prvi zmagi, ko so jutranjo dozo očitno spili že prejšnji večer, in so molče žulili vsak svojo kavo.

Na tekmah je bilo vzdušje dobro - seveda pa je bilo odvisno tudi od tekme do tekme. Zdi se mi, da smo bili Slovenci najglasnejši in najzvestejši navijači. No, seveda so nas Slovaki zlahka preglasili - verjetno zato, ker jih je bilo kakšnih 7900 več kot nas. Sicer pa smo lahko preglasili vse druge navijače in smo zvesto navijali, tudi ko so naši izgubljali za tri gole. Enkrat nam je prišel pomagat tudi Bob.


Mimogrede, Bob in Bobek, maskoti prvenstva, sta bila blazno simpatična in odpuljena. In imeti sta morala ogromno živcev, saj s(m)o se vsi hoteli fotografirati z njima. Plezala sta po ograjah, hodila po stolih, se v ribo vozila po stopnicah, počela takšne in drugačne neumnosti in ves čas navduševala ljudi.


Tudi videi s prikazi kazni, ki so jih vrteli na ekranu pod stropom, so sila simpatični.


Super doživetje je bilo in z veseljem bi ga spet ponovila. Če sva se še v Ostravi spraševala, ali ne bo Rusija nemara predraga za ponovitev poti na svetovno prvenstvo najvišjega razreda, zdaj te dileme tako ali tako ni več, ker naših ne bo tam. Menda bo svetovno prvenstvo divizije I spet na Poljskem, torej bližje in cenovno mnogo dostopnejše. Pa še Krakov, kjer je bilo prvenstvo že letos, je krasno mesto. O tem pa naslednjič.

Vseeno pa bi veliko raje spremljala naše v Moskvi ali St. Peterburgu. Pa pač po televiziji ...

sobota, 9. maj 2015

Nazaj v tirnicah

Zdi se mi, kot da bi bil ravno včeraj prvi maj, ko sva se v Ljubljani usedla na vlak in se podala na slabih deset ur dolgo pot na Češko, pa je minilo že več kot 24 ur od najinega povratka. Seveda je dopust minil prehitro. Vedno je tako.

Včerajšnje popoldne je minilo v nekakšnem polsnu - oba sva bila še pod češkimi vtisi, poleg tega pa utrujena od nočno-dnevne poti domov. Spanja na povratku kaj dosti ni bilo, pri meni le v obliki okoli polurnega dremeža, Urošu je uspela kakšna ura ali dve več. Ne najboljši recept za kakršnokoli, razen kavčarsko učinkovitost. Tako sem že pred osmo zvečer padla dol in se dvignila šele danes zjutraj. 

In danes se že skoraj zdi, kot da sploh ne bi odšla. Na to, da naju ni bilo, nakazuje okoli 800 fotografij, ki so razporejene med oba mobitela in digitalca, in nekoliko nižje stanje na računu. In seveda kar nekaj spominov. Ker sva šla v Ostravo precej turistično, ne samo hokejsko-pijansko, sva se trudila, da sva vsak dan kar najbolje izkoristila. Živalski vrt, razgledni stolp, muzej premogovništva, svet tehnike, voden izlet v Krakov in Auschwitz ... 


Z zanimanjem sva opazovala mesto, ki je za en teden postalo najin drugi dom. Ugotavljala sva, da imajo igralnico na vsakem koraku. Da nama je javni prevoz zelo všeč - se bojim, da bom hotela naslednjič na trolo v Ljubljani vstopiti kar pri srednjih ali zadnjih vratih. Mogoče bom tudi čakala tramvaj ali trolejbus. Da je Ostrava podobna Jesenicam. Da je v njej veliko neavtohtonih Čehov. Da bi se nama bolj splačalo piti pivo kot kavo. Da bi se lahko na vsakem drugem koraku tetovirala ali si prebodla izbrani del telesa. 

Seveda sva uživala tudi v hokeju. In hokejskem utripu, ki se ga je najbolj čutilo okoli Čez arene in na ulici Stodolni, kjer pa se nisva kaj dosti zadrževala. Sicer pa se je hokejsko vzdušje kar malo porazgubilo. Edino Fince sva srečevala povsod, kamor sva šla. Ni jih težko zgrešiti, saj cele dneve hodijo okoli v hokejskih dresih in s pomalano faco. In pijejo pivo. Veliko piva. Deset piv na mizi za štiri ljudi, pa potem vmes enkrat še runda ta kratkih. Prvo pivo takoj po zajtrku. Midva ga v celem tednu (oba skupaj) nisva spila toliko kot oni v enem dnevu.


Prijeten dopust je bil. In zanimiva izkušnja tekmovanja na tako visokem nivoju. Z veseljem bi gledala še kakšno tekmo več, ampak je bilo treba žal domov. Čudno je bilo gledati tekmo po televiziji. S komentatorjem. Brez dretja in skakanja. Z reklamami. 

Še več besed in fotografij pa v prihodnjih objavah.