nedelja, 24. april 2016

Po letošnji Ajdovščini me ni več groza trojk

Po dolgem času (zelo dolgem času) spet ena tekaška. Za začetek naj povem, da s tekom še vedno nimam čisto prijateljskega odnosa. Sicer ni več tistega obupavanja, kako se tega ne grem več, vseeno pa ne morem reči, da v teku blazno uživam. Se pa trudim, res se, letos kar pridno in pogosto. Tudi prijave na tekaške prireditve to potrjujejo - gozdni tek okoli Ajdovščine, nočni tek v Kranju, DM tek, legionar challenge, nočna 10ka, spogledujem se tudi s Triglavovim tekom.

In tek trojk. Kar se je za moje pojme začelo bolj kot hec, je preraslo v čisto resno idejo. Prijava je oddana, majčke že skoraj natisnjene, treningi bolj ali manj pridni. Če bi me še pred enim mesecem vprašali, če bi šla na tek trojk, bi vam verjetno namenila "a ste vi resni" pogled. Ker tek trojk je dolg 12,5 kilometra. Pustimo, da v življenju nisem v enem kosu nikoli pretekla niti polovico te razdalje. In gre čez Golovec. To pomeni okoli tri kilometre vzpona. Tek v hrib? Tega se jaz ne grem. Vsaj ne povsem prostovoljno. Sploh pa ne pogosto.

Prvič sem se šla to na DM teku pred tremi leti, po treh kvazitreningih, pri čemer sem na prvem zmogla v kosu preteči celih tristo metrov in skoraj izdihnila. Drugič, nekoliko "resneje", pred dvema letoma na gozdnem teku okoli Ajdovščine. Takrat sva z Ajdo mislili, da saj to ne bo nič takega, saj je samo 2,5 kilometra. Ja, res je bilo samo toliko, ampak je bilo precej klanca.


Pa sva se lani vseeno odločili, da nadgradiva na šestico. In skoraj umrli. Šest kilometrov, dobrih dvesto metrov višinske razlike. 66 minut. 


Ampak nama ni bilo dovolj. Ne, nisva podaljšali razdalje do 11, raje sva si zastavili za cilj, da izboljšava čas. Najraje pod eno uro. In nama je uspelo. Pa ne samo pod eno uro, ampak kar lepo pod eno uro. 56 minut. Deset minut bolje kot lani. 



Na koncu nisva bili na smrt utrujeni. Pravzaprav daleč od tega, počutili sva se prav super. Utrujeni, seveda, ampak zelo zadovoljni. In ponosni. Ker si res nisva mislili, da nama lahko uspe čas izboljšati za celih deset minut. Deset! 

In kaj ima vse to s tekom trojk? Še včeraj, pravzaprav še danes zjutraj, me je bilo teka trojk groza. Zaradi razdalje. Zaradi Golovca. Zdaj je bolje. Ker na teku trojk ni toliko višinske razlike. Ja, klanec je trikilometrski, ampak to pomeni, da je blažji. In če sem danes preživela dobrih dvesto metrov višinske razlike v šestih kilometrih, bom tudi Golovec. Navzdol in po ravnem bo pa že šlo, čeprav je razdalja precej konkretna. Saj nikjer ne piše, da moraš ves čas teči.

Seveda bom na koncu crknjena, o tem sploh ne dvomim. A vseeno ne bom že začela teči z mislijo na to, kaj bo na koncu. 

sreda, 13. april 2016

"Pečat, da sem bil živ, ta svet naj nosi, naj ne utone v večnosti z menoj"

[naslovni citat je iz Fausta]

Leto 2016 je spet vzelo. Spet prezgodaj. Novica o smrti Tomaža Pandurja me je zadela en semafor pred službo in kot vkopana sem obstala na mestu. Pa saj še ni bil star! Tako poln življenjske energije, tako poln idej in entuziazma. In ga ni več. 

Vir
Za Slovenijo je bil prevelik, bolj so ga znali ceniti v tujini. Sicer sem videla samo eno njegovo predstavo, a ta me je navdušila. Bila je drugačna. Drzna. Temačna. Taka, kakršen je deloval tudi on. Dokler se ni nasmehnil in začel govoriti o gledališču - takrat je bil tako zelo topel, navihano nasmejan kot otrok, ki je v roke dobil liziko.

Vir
Gledališče je bilo njegova strast. In strast je bila po njegovih besedah njegova najznačilnejša lastnost. Odšel je v svoji strasti. Ostaja lep spomin in grenka misel na to, kaj vse bi še lahko ustvaril. 

torek, 12. april 2016

Obalna nedelja ali Nov tekaški moto in neskončna modrina

Priznam, da me kar malo ima, da bi enostavno nalepila vse fotografije in bi bilo to vse - brez kakršnegakoli spremljevalnega besedila. A se bom uprla skušnjavi in se potrudila še z besedami.

V nedeljo je bil na Obali Istrski maraton Banke Koper, letos s startom v Portorožu (no, pomaratonci so startali v Kopru, a pustimo podrobnosti - to nas ni zadevalo). Ker je bilo treba startne številke dvigniti najkasneje do pol desetih in ker nismo hotele priti zadnji trenutek, smo iz Ljubljane odrinile že okoli sedmih. Zaradi rojstnodnevnega praznovanja prejšnji dan sem nedeljo preživela na nekje petih urah in pol spanja. Tolažila sem se s tem, da mi ni treba teči.

V portoroškem avditoriju sem med čakanjem, da družba dvigne startno številko, odkrila nov tekaški moto - tisti del z uživanjem morda (še) ne drži čisto, ampak ne bom se pa več sekirala, da sem počasna (čeprav se načeloma ne sekiram niti zdaj - razen ko me prehiti kakšna mamka, medtem ko vlečem jezik po tleh).


Obljubljali so, da bo sončno in toplo. In je tudi bilo, ampak ne kar takoj. Najprej so nebo še krasili oblaki in zato je bilo tudi nekoliko hladneje. Ravno nekje okoli časa, ko je v cilj pritekla Ajda (bravo, Ajda!), pa se je pokazalo sonce in nas nato spremljalo še ves dan. 





Seveda bi bilo dokaj nesmiselno, da bi se takoj, ko je Ajda odtekla, odpravile nazaj proti Ljubljani. Raje smo še do konca izkoristile dan, se ob kavi in sladoledu nastavljale soncu, v Luciji fitnesirale v naravi in občudovale razgled s forma vive. Ajda in Tamara sta bili sploh navdušeni, saj ju pot ni še nikoli zanesla tja gor.



Domov smo se vrnile prijetno utrujene, nasmejane in zadovoljne. In nekoliko rdečelične, saj je sonce naredilo svoje.


sreda, 06. april 2016

Še sem tu ...

Vir
Razumem, da verjetno ni ravno videti tako, ampak sem res. Večkrat pomislim na to, da bi bilo dobro kaj objaviti, večkrat v glavi že sestavljam zapise, ki pa na koncu nekako ne pridejo do izvedbe. In povsem jasno mi je tudi, zakaj je tako. Ker moji možgani najbolje delujejo zvečer. Pa objavljaj zvečer, ane? No, ne ...

V zadnjih nekaj mesecih sem se navadila, da ko pridem iz službe, ne prižigam več računalnika. (Posledično tudi več spim, saj hodim spat bolj zgodaj.) In ravno po službi sem napisala največ objav. Dopoldne se mi kar nekako ne uspe spraviti zraven. Pa tudi idej v dopoldanskem času ni. Če bi pa že rada realizirala tiste, ki so se mi porodile kdaj tik pred spanjem (seveda pod pogojem, da jih do jutra ne pozabim), se mi besede ne sestavijo tako, kot bi želela oziroma da bi bila z napisanim zadovoljna.

Bo že. Upam, da kmalu. Ker se pripravlja ena prav zanimiva zadevica, samo nekaj podrobnosti je še treba urediti.