sobota, 09. junij 2012

Ivan, hvala za vse lepe verze in počivaj v miru!

Ivan Minatti: PTICE VEDO



Ptice vedo, 

kam jih nese perut, 
in žita vedo, 
čemu zorijo, 
in trave in veje 
se nemirno zganejo, 
ko sape večerne zadišijo. 
Ptice vedo 
in trave vedo …

Jaz pa ne vem, čemu! 

Že dolgo srce 
ničesar več ne pričakuje, 
že dolgo so mu vse poti 
enako znane in tuje.

Kar tako, 

križem rok, 
ob vogalu vsega slonim, 
premišljam let ptic, 
grenak se vetra dotaknem, 
ki po žitu diši …

Komaj komaj slišno 

že skozme zemlja zvoni.

petek, 08. junij 2012

Videla, pofotkala, šla nazaj spat

To, da nisem jutranji človek, je že splošno znana stvar. Ponedeljek, ko sem se zbudila že malo pred sedmo in kmalu zatem tudi vstala, je bil zame poseben dosežek. One of a kind, skoraj. Ampak dobro, ob sedmih spet ni neka hudo zgodnja ura. Za normalne ljudi, če lahko temu tako rečem. Danes pa mi je uspel še en podvig. Verjetno spet one of a kind. Ob pol šestih se iz postelje dvignem res za redke stvari in seveda samo v primeru, da je vredno. No, danes je vsekakor bilo. 





No, seveda sem se pa takoj po nastalih slikah zvalila nazaj v posteljo. Nekje med fotkanjem in tem valjenjem nazaj v posteljo sem požela še par totalno začudenih Uroševih pogledov, kaj za vraga se grem, in spraševanja, kako to, da sem pokonci pred njim.

Je pa blazno zanimivo, kakšno je ob pol šestih zjutraj dojemanje zvoka oz. glasnosti. Ponavadi sploh ne slišim, ko Uroš zajtrkuje, ob pol šestih zjutraj pa se mi je vse zdelo tako zelo glasno. Mešanje cornfleksa, zvok udarjanja žlice ob rob sklede za cornfleks ... Kot bi vse to počel tik ob meni, med njim in mojim ušesom bi bil pa še ogromen megafon.

Ja, dogodivščine ob pol šestih zjutraj znajo biti zabavne. Ampak vseeno jih imam za nekaj časa dovolj :)

Opomba: To, da sem lahko vse fotke naredila kar iz postelje, mojega dosežka prav nič ne zmanjša, ker je bilo vseeno treba ustat iz postelje in it po fotoaparat!

sreda, 06. junij 2012

PMS + polna luna = dizastr

Resno. No, ne morem reči, da tega ne vem že od nekdaj, ampak ta mesec je pa butnilo ven z vso možno močjo. Te dni v mesecu bi najraje imela nekje eno malo sobico z obalzinjenimi stenami, v kateri bi se lahko izživljala nad občutki, ki se nabirajo v meni. Resno. Ker sem v tistih dneh totalna bitch. Še najbolj do sebe. Ampak tega drugi seveda ne vidijo, ker se trudim čim bolj zadržati v sebi (ravno zato bi imela tisto sobico). Drugi vidijo tisto, kar pride do njih. In že tisto ni luštno. Na koncu dneva mi je seveda vedno totalno žal in potem se na veliko opravičujem Urošu (ponavadi pač ves ta moj lunin PMS pokasira on) in se še ene 5x zjokam, ker ne morem verjet, da sem spet dopustila, da sem bila taka bitch.

Biče bolje.

nedelja, 03. junij 2012

Mimobežnost

Toliko stvari se je zgodilo, pa so šle kar mimo. Z mojimi bejbami gremo na morje, super, itak bo na blogu fotoreportaža. Ali pa tudi ne, kot lahko vidite. En dan kasneje grem z mojim bejbom v živalski vrt, seveda na sončno nedeljo, ko je gužva najhujša in se ti pri terarijih pred nos prav vsakič postavi ena malo bolj rejena Italijanka in zraven vleče še svojega otroka, da sigurno nič ne vidiš; super, itak bo na blogu fotoreportaža. Ne, ne bo je, ker se bo vmes zgodilo en kup drugih stvari in bodo šle te fotoreportaže lepo v pozabo. Enostavno se mi ne zdi smiselno matrat za nazaj, to je vse. Zato tudi ni zapisa, kako super duper najbolj kul je novi fotoaparat. Pa tudi ni zapisa o tem, da sem začela teč. Ja, končno, s tem bi se pa res lahko pohvalila takoj, ko sem prvič pritekla do doma (jezik pa se je vlekel še par metrov za mano, of course). Pa se nisem. In od tistega, ko sem šla teč prvič, do danes sem dala čez še dm tek za ženske v nezavidljivem času 40 minut in 14 sekund. Ampak olajševalna okoliščina je vsekakor ta, da sem se prvič spravila teč dober teden pred dogodkom. 

Seveda se je zgodilo še kaj. In namesto da bi bila vsaka stvar zase svoja objava, verjetno dvakrat daljša kot tale, je vse skupaj strnjeno v eni bogi objavici, ki sicer pove vse, a hkrati prav nič. Shame on me.