torek, 04. februar 2014

Nekaj besed o življenju s taščo in tastom

Priznam, ko sem se dobri dve leti nazaj selila k Urošu, mi ni najbolj dišalo, da bom živela v isti hiši kot tašča in tast. Pa sploh ne zato, ker se ne bi razumeli ali kaj podobnega - razumemo se res dobro, ampak enostavno zato, ker sem imela vedno v mislih, da bo po tistem, ko odidem v Ljubljano (in se s tem v bistvu že napol odselim od doma), edini človek, s katerim bom kdaj živela v istem stanovanju/hiši, moj partner. Pa potem seveda otroci, ko enkrat pride do tega. Že tako ali tako je selitev k partnerju na neki način stresna zadeva, pa čeprav že pred tem preživiš pri njem ogromno časa - ker greš lahko še vedno domov, če hočeš. Ko pa enkrat živita pod isto streho, tega ni več. Če pa k vsemu temu dodamo še taščo in tasta, je stres še toliko večji. Malo me je tolažilo samo dejstvo, da imava svoje nadstropje, torej tudi lastno kopalnico. Edino kuhinje nisva imela, ampak sva jo naročila dovolj zgodaj, da nama v spodnjem nadstropju ni bilo treba kuhati dlje kot približno 14 dni. 

Na začetku je bilo vse skupaj malo nenavadno. Kar naenkrat sem imela svoj ključ, lahko sem prihajala in odhajala, kadar me je bila volja. Ampak sem se hitro navadila in hitro sem se navadila tudi na taščo in tasta. Sicer sem se bala, da se bosta skušala vtikati v to, kaj počneva in kako to počneva, pa na srečo ni bilo tako. Na začetku, ko sva počasi nabavljala vse za kuhinjo, je bila sicer prisotna taščina radovednost, ki pa se je izkazala res samo za to in ne za vmešavanje. Vem, da ona prav tako rada nakupuje za dom, pleska in podobno, zato je najina "akcija" predstavljala nekaj zanimivega tudi za njo. Ker pač kuhinje ne kupuješ vsak drugi teden ...

Ne bom lagala, še vedno sanjam o tem, da se bova nekoč lahko odselila in imela nekje čisto svoje gnezdece, ampak če bi se blazno obremenjevala samo s tem, potem bi zamujala vse tisto, kar pa to življenje pod isto streho prinese dobrega. Ja, saj mi gre včasih na živce, ko me zbudi pogovarjanje v spodnjem nadstropju, jaz pa bi še spala, jezim se vsakič, ko se v spodnjem nadstropju pomiva posodo točno takrat, ko se jaz tuširam, kar pomeni intervale ledeno mrzle vode na mojem hrbtu, zavijam z očmi, ko z Urošem kaj počneva, pa ga nujno tisti trenutek potrebujeta v spodnjem nadstropju in podobno. 

Ampak sem sprejela, da je situacija taka, kot je, in da je za dani trenutek najbolj idealna, saj si svojega stanovanja enostavno ne moreva privoščiti. Zato se raje prepustim in uživam v vseh tistih klepetih z njima, v občasnih skupnih kosilih, rada se skupaj z njima smejim norčijam najinega mačka, ki sta ga vzljubila bolj, kot bi si lahko predstavljala (sploh za tasta si res nisem mogla predstavljati, da se bo tako navezal nanj), z veseljem pogledam tašči, kdaj pelje kakšen avtobus, kadar se odloči, da od doma ne bo šla z avtomobilom, in podobno. In, bodimo pošteni, tudi to, da veš, da je v spodnjem nadstropju še en hladilnik, če zmanjka jajc, včasih prav pride. (Pa tega seveda ne izkoriščava, da ne bo pomote.)

To je bilo sicer več kot samo nekaj besed, zato čisto za konec kratek povzetek v nekaj besedah (kot je bilo nakazano v naslovu, pa se ni čisto izšlo): življenje s taščo in tastom je bolj ali manj fajn. Na srečo večinoma bolj.

Ni komentarjev:

Objavite komentar