sreda, 27. marec 2013

"Prekleta mularija!" ...

... radi tulijo starejši ljudje. Vrivamo se pred njih na avtobus, na avtobusu jim ne odstopimo sedeža, v vrsti jih ne spustimo naprej in tako dalje in tako naprej. Ker v to njihovo kategorijo preklete mularije (po njihovem mnenju) spadam tudi sama, jim lahko vrnem milo za drago in jih označim za "preklete starce in starke". Seveda bi to izpadlo blazno nestrpno in nesramno, kako morem sploh reči kaj takega, starejše se pa ja spoštuje, ampak včasih se nekateri (na srečo so v manjšini) na žalost izkažejo za prav to.

  • Prvi primer: Na postajo pripelje avtobus (pa smo spet pri avtobusih). Tako kot vsi drugi se tudi sama pomaknem proti vstopnim vratom. Ko pridem na vrsto za vstop, ko že dvignem nogo, da bom stopila na prvo stopnico, se iz vsake strani mimo mene prerine ena bakica in me tam pred vrati stisneta v sendvič ... No, na "srečo" je ponavadi bakica samo ena, ampak še to je ena preveč. Draga gospa, avtobus vam ne bo odpeljal (vstopna vrata je pač že odprl). Z veseljem bi vas spustila naprej, samo en prosim bi potrebovala. Samo zato, ker ste pač 50 let starejši od mene, vam to še ne daje ekskluzivne pravice, da se odkomolčkate mimo mene na avtobus. Resno, če kdo misli, da je mladina tista, ki se najbolj vriva na avtobus, ni imel še nikoli opravka s kakšno bakico. Po mojih izkušnjah so te najhujše.

  • Drugi primer: Zdaj smo že na avtobusu. Sedim na enem od prostih sedežev. Na naslednji postaji pride na avtobus babica, ki ji je očitno všeč točno tisti sedež, na katerem sedim jaz. Pred mojim sedežem je en prazen (ali dva), enako zadaj. Ampak ne, tisti sedeži njej niso všeč. Postavi se zraven mojega sedeža, se prime za štango in ima na obrazu tisti mučeniški izraz "mula nevzgojena, a te starši niso naučili, da se starejšim odstopi sedež". Sori, ne bom vstala. Iz principa ne. Sploh če boste še naglas malo zakleli čez mularijo. Če ne bi bil prost noben sedež v neposredni okolici, sploh ne bi bilo debate: "Izvolite se usesti, gospa." "-Oh, hvala lepa. Veste, težko stojim." (Tej zahvali seveda sledi cela življenjska zgodba, ampak ta gre lahko tudi skozi eno uho noter, skozi drugo pa ven ali pa sploh ne niti noter.)  

  • Tretji primer: Trgovina. Z Urošem prideva do blagajne s polnim vozičkom stvari. Vse že zloživa na trak in čakava, da gospod pred nama plača. Za nama se v vrsto postavi starejša gospa (sicer še ni bila ravno starka, ampak vseeno ni bila daleč, poleg tega pa takrat verjetno ne bo nič drugače, kvečjemu se bo samo še stopnjevalo) z dvema stvarema v rokah. "Kaj pa če grem jaz naprej, ker imam samo dve stvari?" No, kaj pa če ne greš? To, da imaš za plačat 30 artiklov manj kot jaz, še ne pomeni avtomatično, da se boš lahko vrinila pred mene brez kakršnega koli prosim. Kakšnega oprostite pa itak niti ne pričakujem ... No, vsaj hvala sva dobila na koncu. Ampak po moje je bil bolj posledica moje polglasne pripombe v smislu "kaj pa kakšen prosim", ki sem jo dala Urošu, kot česa drugega.  

Ajde, razumem, da starejši ljudje pričakujejo, da se bom do njih obnašala spoštljivo in vljudno. In z obnašanjem spoštljivo in vljudno do starejših ljudi nimam nobenih težav. Dokler se tudi oni spoštljivo in vljudno obnašajo do mene. Sori, če sem jaz spoštljiva in vljudna do vas, lahko povsem upravičeno pričakujem, da boste tudi vi taki do mene. Če se pa vi do mene obnašate, kakor da sem ena nevzgojena mula, ki še nikoli ni slišala besed "prosim" in "hvala", potem pa nikar ne pričakujte, da bom jaz do vas sladka mala punčka. Nikakor. 

Je*eš ploščice!

Začelo se je nekje konec lanskega leta, ko sva se odločila, da bi bilo verjetno dobro v kuhinjo na steno dat ploščice, ker je stena za štedilnikom že čisto pošpricana. In sva šla v lov na ploščice. 2. januarja sva v Obiju našla ene, ki so nama bile blazno všeč, jih naročila in plačala 20 € avansa. Pričakovani nezavezujoči rok dobave je bil 21. januar, tisti gospod z oddelka pa je rekel, da ponavadi traja kakšen mesec, da pridejo. Vse lepo in prav. Samo da ni bilo ravno tako ... (kdaj pri nama pa konec koncev je?) 

21. januar je bil mimo. Okej, ni panike, saj je gospod z oddelka rekel, da ponavadi traja kakšen mesec. In tako sva čakala. In čakala. Potem sva čakala še malo. In je prišel (se mi zdi) 7. februar. In klic, da nama sporočajo, da ploščice žal niso več dobavljive. Kako prosim?! In jaz naj verjamem, da so to izvedeli šele 7. februarja, ko bi morale biti ploščice že zdavnaj na steni? Še dobro, da je bil Uroš tisti, ki je dal svojo številko in so poklicali njega, ker jaz bi ponorela. On je v takih situacijah bolj umirjen. In potem sem bila do konca dneva slabe volje (še dobro, da so poklicali proti večeru, da nisem bila slabe volje predolgo). 

Pa sva rekla, okej, greva pač v nov lov na ploščice. In tako me Uroš kakšna dva tedna ali tri kasneje po službi pobere na radiu, šibava na Rudnik in stopiva v Obija. Se razgledujeva, ugotavljava, ali nama je kaj všeč. In vidiva, da jim na steni še vedno visijo tiste ploščice, ki sva jih naročila, pa niso več dobavljive! Seveda mi je v sekundi vse padlo dol, tisti dan nisva nič opravila in jaz sem bila spet do konca dneva slabe volje (tokrat dlje, ker je bila ura bolj zgodnja). 

Pa sva danes včeraj spet poskusila srečo in se zagnano odpravila v Obija (pa ne mislit, da hodiva samo v tega Obija, ampak drugje nama ni nič tako padlo v oči). O tem, da jim tiste ploščice še vedno visijo na steni, raje sploh ne bom govorila. Itak sva pa potem odkrila ene še lepše, že izračunala, kakšno kombinacijo bova vzela, koliko paketov kakšnih in kar je še drugega, kar paše zraven. Pa sva se odpravila do prodajalca (istega kot prvič) in mu zaupala svoje želje. Vse lepo in prav. Dokler ... se ni tipo usedel za računalnik in pogledal, kakšna so najmanjša možna naročila za želene ploščice. Svetlejše ploščice: 64 paketov (midva sva želela dva). Temnejše ploščice: 32 paketov (midva sva želela enega). Bordura: 24 komadov (midva sva jih želela deset). Thanks but no thanks. Razen če kdo potrebuje 93 paketov ploščic, pa naročimo skupaj. Mislim, a so zmešani?! Nimamo vsi 6574672 kvadratnih metrov velike bajte, da bi potrebovali toliko ploščic! 

Tako sva spet vsa besna odšla iz Obija, se sprehodila še po Bauhausu in ugotovila, da nama tam nobene ploščice niso všeč, mimogrede kupila še komplet treh poličk (s tistimi 20 €, ki sva jih dobila nazaj od avansa) in se praznih rok odpravila proti domu. In se odločila, da imava teh ploščic poln kufer in bova steno enostavno prebarvala, čez pa dala steklo. Ker s ploščicami očitno nimava sreče in se nama tudi ne da več iskat takih, ki bi nama bile všeč in bi lahko naročila samo tri pakete. Ker pač nimava kuhinje, ki bi bila tako velika, da bi jo lahko prekrila s 96 paketi ploščic.

Da pa dneva ne bi mogla označiti za povsem neuspešnega, sva namontirala še manjkajoči knjižni polici. Tokrat brez bentenja, ker nisva pozabila, da so železni vložki kul. Ko sta bili zmontirani, sem iz omare, v kateri imam še vedno spravljeno večino knjig, privlekla kup knjig za na novi knjižni polici. Maček je med mojim metanjem vseh teh knjig na kavč najprej mirno spal, potem pa prav blentavo gledal tisti kup papirja, ki je rasel poleg njega.


Fotka je slaba, ker je narejena s telefonom. S telefonom pa zato, da mi ne bi maček ušel, ko bi šla po digitalca (ker bi mogoče pač mislil, da mu bom dala večerjo, takrat pa vedno pozabi, kako zelo je zaspan). Spodaj pa še začasni rezultat urejanja knjižnih polic (začasni zato, ker bom zadevo sigurno še preuredila, ker sem precej knjig posodila, pa bom potem, ko jih dobim nazaj, dala avtorje skupaj).


petek, 22. marec 2013

Pokvarjen dan v 7 korakih


  • Zvečer greš po službi v Malo Dramo po dnevno dozo smeha (ali dve ali tri, ker ti na koncu od smeha po licih tečejo solze).
  • Po predstavi še ves pod vtisi stopiš na avtobusno postajo in čakaš avtobus. Po glavi ti plešejo podobe iz predstave in vedno znova se nasmihaš, ko pomisliš na tistega smučarja na koncu.
  • Pripelje avtobus.
  • Postaviš se pred vhodna vrata in čakaš, da se bodo odprla.
  • Izhodna vrata se odprejo in iz avtobusa poskačejo ljudje.
  • Izhodna vrata se zaprejo in avtobus odpelje naprej.
  • Še vedno stojiš na postaji. Šokiran, ker nikakor ne moreš razumeti, kako se je lahko ravnokar zgodilo tisto, kar se je.

ponedeljek, 18. marec 2013

Ko SP 2001 preseneti ...

Pa ne svetovno prvenstvo. Slovenski pravopis.

A veš tisto, ko misliš, da ti je jasno, kakšna je moška/ženska oblika nekega poklica oziroma poimenovanja za človeka (saj ne vem točno, kako drugače bi lahko to drugo oblikovala). Potem pa si v službi in ti ni jasno, zakaj ti program podčrta striptizerja in fanatičarko (enako sta besedi seveda podčrtani v oknu, v katerem nastaja ta objava). A zakaj? Striptizerja zato, fanatičarko pa zato. Ja, vsak dan se človek nauči nekaj novega. 

(A zakaj oznaka jezikovni dizastr? Ker čeprav je prav, se meni zdi grozno.)

torek, 12. marec 2013

Brca v rit ali Diplomski premiki

Tako to gre, ko greš na faks na sošolkin zagovor diplome ... Itak vate v sekundi, ko vstopiš na faks (ma kaj v sekundi, že na poti na faks, ko faksa sploh še ne vidiš), butne slaba vest. Z vso silo. In bi se najraje obrnil in zbežal stran. Ker točno veš, da ta slaba vest vate buta z razlogom. In to velikim. Potem začneš razmišljat o tem, kaj bi lahko naredil, da bi jo pregnal, prasico nemarno nesramnico eno. Na koncu ugotoviš, da bi bilo najbolje, da narediš nekaj, kar bi nesramnico odgnalo. In tako začneš razmišljat o diplomi in o tem, da je razmišljanje pač ne bo napisalo - če bi namreč jo, bi diplomirala že kar nekaj časa nazaj (tu v bistvu govorim o letih, ampak me je totalna groza to napisat, ker komaj verjamem, da sem res tako zabluzila). Kolikokrat sem, preden sem zaspala, razmišljala o tem, da se res moram zmigat in že enkrat dokončat ta faks. Ampak sem to razmišljanje pustila nekje v sanjah in naslednji večer samo ponovila enak postopek. Spremenilo se ni pa nič.

Ok, nazaj k bistvu ...

Tako sem si v petek zadala cilj, da do konca tedna pošljem kakšen mejl. Obema mentorjema (eden te okrožnice še ni prejel), na primer. In sem to naredila že kar takoj v petek, preden bi me ta zagnanost minila in bi šla slaba vest en krog po Ljubljani, vmes pa bi se zapila nekje v Skalci in se vrnila v mojo glavo bogsigavedi kdaj. No, na koncu so bili mejli trije, ker me je en profesor preusmeril na drugega. Tega sicer nisem bila najbolj vesela, ampak hej, govorimo "samo" o mentorju za diplomo, ne o življenjskem partnerju. Dobila en dober odgovor in enega, ki so ga pospremili mešani občutki in za katerega se še zdaj sprašujem, ali je uporaben ali ne. Bom že ugotovila.

Zaenkrat ni veliko, ampak začetek je. Od tu gre lahko samo še naprej. In za konec lahko rečem samo še: Urša, hvala za brco v rit!