Ko prideš domov in bi se samo še ožel

Pride pač tak dan. Budilka ob 6.30, ko te ima, da bi telefon enostavno zabrisal skozi okno (čeprav bi tudi lahko samo izklopil alarm, da bi bilo manj škode, ampak efekt ne bi bil tako dramatičen - čeprav malo dvomim, da bi se ptičem zunaj na električni žici leteči telefon zdel kaj preveč dramatičen), se dvakrat obrnil v postelji in spal še kaki dve uri. Pa le nekako odpreš oči in se nekje do odhoda v službo približno zbrihtaš. Seveda si greš še po obvezno jutranjo pocestnico za en evro (čeprav v tistem lokalu nimajo tako domiselnega imena za tako kavo), da se vsaj približno zbudijo še možgani. Oddelaš tistih sedem ur, nato pa ...

No, seveda ne še domov, če bi šel direktno domov, pač ne bi imel česa ožemati. V iskanje enega darila, ki vsebuje kup zgražanja, kakšne bedarije vse prodajajo. Pa potem še kava plus čaj in iScream z obeh strani (in hvala Petri za uporabno dovoljenje za iScream). In ko je vse to na kupu, se zadeva seveda malo zavleče in ob odhodu na avtobus se že malo začenja delat tema. In potem tehtaš izbiro med betecejem in domom, seveda ti veliko bolj diši druga varianta, ampak prva bo itak morala priti na vrsto, če ne danes, pa jutri.

Pa si rečeš, dobro, opravim še to, čeprav imam pred očmi samo še domači kavč. In greš. In ujetnik nebes se končno znebi človeškega telesa in ostane samo še ujetnik (ob debelem pogledu prijazne gospe v Svetu knjige, ki prav tako pove, da kaj takega vidi prvič in seveda razume, da si pa najprej prebral še tisto, kar si dobil, čeprav ji ne poveš, da v bistvu nisi prebral vsega, ker si tako ali tako ugotovil, da bereš še čisto samo iz principa in v bistvu niti ne veš več točno, kaj bereš, tako da ti lahko kdo, ki je knjigo že prebral, obnovi zadnjih dvajset strani, hvala). Potem hiter pogled na telargo in ugotovitev, da do avtobusa še celih 12 minut časa, ti pa moraš priti še do ene trgovine, ki ni ravno čisto zraven Sveta knjige, potem pa še do avtobusne postaje. Pospešiš korak, na pol v teku opraviš še zadnji nakup in na tri četrt v teku prisopihaš na avtobusno postajo. Seveda ugotoviš, da te ne glede na to, kako pridno tečeš zadnje čase, taka hitenja še vedno izčrpajo.

Na avtobusu potem ugotoviš, da si v bistvu že precej utrujen, spomniš se, da je bil tvoj zadnji konkretni obrok zajtrk, ki je bil ob sedmih zjutraj (tistih sedem crispyjev in jogurt v službi pač ni konkreten obrok), misliš si, da bi bilo dobro pojest tudi kaj toplega, pa je potem najtoplejša stvar v tvoji večerji odtajana kajzerica, ki je od tajanja v mikrovalovki še malenkost (ampak res samo malenkost!) mlačna. Druga najtoplejša stvar (in edina stvar, ki še je) je pa na kajzerico namazana nutoka. 

Od celodnevnega dogajanja bi se lahko samo še ožel in začenjaš ugotavljati, da ti gre na živce skoraj cel svet, vključno s tabo samim in tetrapakom mleka, ki še vedno stoji na pultu, namesto da bi bil v hladilniku. Če pa že ni v hladilniku, bi pa lahko vsaj stal tri milimetre levo in bil za petnajst stopinj bolj obrnjen proti vzhodu. Nekako si hvaležen, da je mož še v službi, da imaš približno uro in pol zase, ker veš, da se boš do takrat že (vsaj približno) nazaj sestavil - če bi bil mož doma, bi namreč sigurno našel neko malenkost, zaradi katere bi ga nalajal, pa tudi če ubožec pri vsem skupaj ne bi bil nič kriv. 

In tri ure kasneje si že toliko sestavljen, da ti uspe celo spraviti skupaj en brezvezen zapis v blog.