petek, 24. maj 2013

Pride ženska/moški k zdravniku ...

Da ne bo kdo mislil, da sem pogosto pri zdravniku ... Nisem, ampak takrat, ko pridem, pa opažam bolj ali manj iste stvari. Vsem se grozno mudi. Nihče nima časa tam sedet in čakat. Ja, saj vem, da je nadležno, ampak kar je treba, je treba. Sicer pa, če si prišel k zdravniku, si zelo verjetno bolan in se ti itak ne more muditi na primer v službo. Razen če se ti mudi domov kuhat kosilo za moža, ampak v tem primeru si si pa čisto sama kriva, ker si moža toliko razvadila, da mora biti kosilo na mizi ob točno določeni uri no matter what. Ampak glede na to, da je verjetno polnoleten, si pa verjetno zna tudi sam kaj skuhat. Če pa ne, pa skoraj sigurno zna uporabljat internet, tam se pa marsikaj najde.

Ampak nazaj k zdravnikom. Če pet minut ni nobenega dogajanja v smislu odpiranja in zapiranja vrat in pobiranja kartic, je zdravnica (in z njo tudi sestra) sigurno na malici. Ali pa samo sedita noter in nič ne delata. In seveda se je treba nad tem na glas pritoževat in svoje misli razlagat vsem drugim čakajočim. Lej, ne zanima me, kaj si misliš, nisem tu zato, da bi se družabila in si širila krog poznanstev. Tu sem zato, ker moram biti, ker nekaj ni v redu z mano. Ali pa pač zato, ker spremljam moža, ampak v tem primeru se zadeva prav nič ne spremeni.

Poleg tega bi si ljudje lahko zapomnili, da se pred vstopom v zdravstveni dom telefon vsaj stiša, če že ne izklopi (kar je še bolje). In da ljudi v čakalnici verjetno ne zanima vsebina telefonskih pogovorov drugih. Zato bi bila zelo hvaležna, če bi naslednjič glasnost nekoliko močno znižali. Hvala.

In še zadnje: če prideš pač samo po eno stvar, ti nikakor ne pripada univerzalna pravica, da se prerineš mimo vseh. 

In ponavadi je ravno tako, da zgoraj našteto (razen tisto s telefoni, ki ni vezano večinsko na njih) v največji meri počnejo upokojenci (res nočem, da tole izpade kot totalno posploševanje ali neutemeljeno pritoževanje nad upokojenci - to so pač moja opažanja, izkušnje, če hočete). Ravno upokojenci, ki pa se jim res nima nikamor muditi. Kosilo bo že počakalo, na kvartopirski krožek pa itak ne morejo, če so bolni. Dobro, pustimo tiste, ki so prišli samo po napotnico/recept (pa smo pri tistem in še zadnjem). Ne razumem, kako lahko 90 % ljudi pričakuje, da bodo na vrsti takoj (velja za tako za tiste, ki pridejo na pregled, kot za tiste, ki pridejo samo po napotnico/recept) oziroma da bodo opravili, še preden se bodo sploh prikazali. In to se sploh ne dogaja samo pri zdravniku. Tudi po penzijo je treba takoj, ko se banka odpre. In potem s tem pride seveda še pritoževanje nad gužvo. Lahko bi šli pa enostavno kasneje. Denarja banki ne bi zmanjkalo. In tudi v Mercator je treba v četrtek takoj zjutraj, kot da bi tisti 10-odstotni popust veljal samo eno uro po odprtju.

Ampak vse to je že druga zgodba ...

nedelja, 19. maj 2013

Eno leto brez cigarete!

Mislim, da naslov pove dovolj, zato se ne mislim na dolgo in široko razpisovat. To eno leto je minilo precej hitro in sploh ni bilo tako grozno, kot sem mislila, da bo. Vztrajam še naprej. In upam, da tokrat do konca.


torek, 14. maj 2013

Kopalkasti pofl

Že lani pred poletjem (in tudi med njim) sem vztrajno ponavljala, da rabim nove kopalke, ker imam samo ene in že tiste so čisto uboge. Pa jih potem lani nisem kupila, ker v bistvu ni bilo niti nobene prilike, da bi jih lahko oblekla. No, včeraj mi jih je pa (s približno enoletno zamudo) le uspelo kupiti. Kupovat sem šla sicer obleko za prijateljičino poroko, ampak seveda tega nisem kupila - mogoče se moram naslednjič odpravit kupovat zimski plašč, pa bom našla obleko? 

Ampak nazaj h kupovanju kopalk ... V Newyorkerju vidim super kopalke, ljubezen na prvi pogled, pejmo jih probat. Šok. Ugotovim, da so očitno po njihovih standardih moji joški XXL. Očitno punce, ki imajo košarico večjo kot B, tam ne morejo kupovat kopalk. Vsaj ne zgornjih delov. Ker sori, moji joški pač niso XXL. Dobro, se sprijaznim s tem, plačam in doma najprej odtrgam dol listek z velikostjo, da mi ga ni treba več gledat.

Vsa navdušena čakam, da mož pride iz službe, da mu bom lahko pokazala svojo novo pridobitev. Medtem na mejlu čvekam z Anjo in skupaj obujava spomine na lanski babji dan na morju, ko se je njej utrgala zaponka na zgornjem delu kopalk in jo je pred razgaljenjem sredi Pirana rešila Tamara z rezervnim modrcem v torbi. Pustimo tisti detajl, da ji je bil (malo) prevelik in je zato vse skupaj izpadlo še toliko bolj komično. Tako sva malo pobentili čez pofl od kopalk, ki ga očitno prodajajo v zadnjem času. Anji je tako tisti zgornji del kopalk zdržal pol dneva poležavanja na plaži in kakšen odhod v vodo ali dva. 

Ampak dovolj za "rekord" to še vedno ni. Meni namreč ni uspelo priti niti blizu poležavanju na plaži, kaj šele vodi. In kopalke niso zdržale niti pol dneva. Ko je Uroš prišel iz službe, sem se hotela namreč še enkrat stlačiti v njih, ampak mi je zadrga (zapnejo se spredaj z mini zadrgico) ostala v rokah. Tako so bile kopalke kaput po nekje sedmih urah od nakupa. Resno? Ok, saj nisem dala za njih mesečne plače, ampak vseeno pa pričakujem, da zdržijo dlje kot sedem ur. Butasti kopalkasti pofl!

četrtek, 9. maj 2013

PST malo po svoje

S tem zapisom sem odlašala tako dolgo, da v bistvu sploh ni več aktualen. Objavljen bi moral biti namreč že 1. maja, pa se nikakor nisem spravila zraven. Navadno bi kakšen dan ali dva še poskušala kaj napisat, potem pa na vse skupaj zaradi neaktualnosti pač pozabila. Ampak tokrat bom naredila izjemo. Ker bo v tem zapisu tudi nekaj takega, za kar nočem, da kar izgine iz mojega spomina (no, saj vem, da ne bo, ampak ziher je ziher). Pa ne, v bistvu sploh ni nič takega, ampak zame je vseeno nekaj ogromnega.

Torej ...

Prvega maja smo se z Urošem in Anjo odpravili na kolesarsko-geocacherski izlet po PST. Okrog in okrog. No, skoraj okrog in okrog. In skoraj ves čas po PST. Za naju z Urošem je bila to otvoritev kolesarske sezone, za Anjo pač ne, ker se je njena kolesarska sezona začela nekje štiri leta nazaj in še vedno traja. PST je prav fletna zadeva za kolesarski izlet, edino včasih malo premalo označena, zaradi česar smo od Bežigrada do Koseškega bajerja peljali malo po svoje in po občutku in imeli vsi občutek, da jo pičimo kar počez, medtem ko PST pelje okrog. Ampak tega pač ne vemo. Pa na koncu smo en del poti skrajšali in pičili kar do naju, namesto še malo nazaj in potem do naju. Zato tisti malo po svoje v naslovu.

In kje je tisto uhuhu ohinsploh pomembno? Hja, nekje na tri četrt poti (če bi šli z druge strani, pa na četrt). In kaj je tisto uhuhu ohinsploh pomembno? Golovec. Jaja, en mini kucelj tam nekje na sredini ravnine, kaj pa je to takega? No, če si jaz in te je strah, ma kje strah, groza kolesarskih spustov, sploh po pesku, je to big deal. Resno. Že ko smo se odločili, da gremo okoli PST, je bila moja prva misel Golovec in kako za vraga bom prišla tam čez. No, niti ne čez. Dol. In ko smo enkrat vmes ugotavljali, kje moramo iti, in je Uroš omenil možnost, da gremo okrog in ne čez, bi jo najraje pograbila z obema rokama. Pa je nisem. In sem se namesto tega začela še intenzivneje psihično pripravljat na Golovec.

Gor je šlo, itak, saj hoja v hribe mi je kul. Ja, vem, s kolesom smo bili, ampak kolesarjenje v tisti peščeni klanec je bilo pač malo prevelik zalogaj. Potem pa kar naenkrat zavedanje, da smo na najvišji točki Golovca in da bo šlo od tam samo še navzdol. Dobesedno in preneseno. Tečem hitreje, kot sem se peljala dol. Pa nisem hitra tekačica. Ja, tako počasi je šlo. Milimeter po milimeter, kamenček po kamenček, grozo po grozo. Verjamem, da lahko kdo tudi misli, da pretiravam. Ko bi vsaj! Parkrat sem se že videla, kako letim čez balanco. Potem je bil en del prestrm, da bi se upala peljati, in sem šla par metrov raje ob kot na. Če bi imela tisto pikico več poguma, bi se veliko raje peljala, ker hoja po tistem klancu ob kolesu je safr, ker moraš na polno bremzat, ker te kolo kar vleče naprej. Pa potem spet malo na kolo. V enem ovinku sem si skoraj fentala gleženj, ker sem tako počasi zavijala, da sem se v bistvu ustavila in sem morala stopiti dol. Direktno v en jarek s spodvitim gležnjem. Ampak na srečo nič hudega.

Uroš je ves čas vozil malo pred mano in me pridno spodbujal, čeprav sem mu večkrat rekla, naj gre kar naprej. Blazno lepo od njega, zato res s težkim srcem napišem, da mi je šlo to na živce. Ker sem imela toliko dela s sabo in svojo glavo, da se nisem imela časa ukvarjat še z njim, kako se ukvarja z mano (sori še enkrat, src). No, nekje proti koncu se je le odpeljal naprej. Jaz pa še vedno prav počasi, polna groze in na robu joka dol. Da ne omenjam tega, da so mi roke od nenehnega stiskanja bremz, ko sem se že bala, da se bo kaj utrgalo, skoraj odpadle.

Ko sem se pripeljala dol, je Anja rekla, da je ponosna name. Če je ne bi tako dobro poznala, bi verjetno mislila, da me zajebava. Skoraj bi jo že natulila, kako le je sploh lahko ponosna name, če sem ravnokar vsa objokana in tresoča se prilezla dol počasneje kot polž. Ampak vem, da ve, da je to zame res velika zadeva in se ne bi tako zajebavala iz mene. In izkazalo se je, da ravno zato. Ker je to zame tako velika zadeva, pa sem se dol vseeno pripeljala, ne pristopicljala ob kolesu. Ker je bila namreč prepričana, da bom dol pristopicljala, in jo je skoraj vrglo na rit, ko ji je Uroš povedal, da se peljem. Tako sta mi oba še enkrat povedala, da sta ponosna name in mogoče sem se jima celo zahvalila (sori, ampak se res ne spomnim).

In zdaj lahko (recimo da s ponosom) rečem, da je Golovec s kolesom premagan. Ampak vseeno ne verjamem, da ga bom na tak način v bližnji prihodnosti še kaj obiskala. Je bilo dovolj groze za nekaj časa.

No, ko sem po Golovcu prišla k sebi, smo lahko nadaljevali pot. Ker smo bili že kar fino zdelani od sonca (in Golovca) in lačni kot volkovi, smo en del PST izpustili in odšibali direktno do naju, kjer smo zmazali en kup makaronov in popadali dol. No, Anja je morala prej priti še do doma.

42 kilometrov za začetek sezone sploh ni švoh. Sploh, če je vmes Golovec.