Končno dokončana kuhinja (no, skoraj)

Ta vikend sva bila zelo pridna in sva (končno) zrihtala steno v kuhinji. Na koncu sva ugotovila, da sva lahko še vesela, da nisva dobila ploščic (no, lahko bi jih, ampak midva sva hotela dat v ploščice samo kuhinjo, ne pa cele bajte), čeprav so nama takrat požrle ogromno živcev, ker je zdaj kuhinja še lepša, kot bi bila s ploščicami. Nimava sicer stekla, imava pa pralno barvo. No, polpralno barvo, premazano s pralnim lakom. Že odkar sva dva tedna nazaj kupila barvi, sem se veselila malanja, ker to res zelo rada počnem, in sem komaj čakala vikend.

Tako sva se v soboto lotila dela in najprej pripravila vse, kar sva potrebovala.

Nato sva se lotila malanja in se čudila, da je maček ves čas spal, saj je ponavadi vedno zraven, ko počneva kaj takega, naju kontrolira in se nama smuka pod nogami, midva pa se trudiva, da ne bi speštala njegovega repa, ker zdaj že veva, da tisto z mačkom, ki mu stopiš na rep, drži. Ampak pregovor ne pove tudi tega, da se po tistem, ko zacvili, še nekaj časa kuja.

Na polovici malanja je bila kuhinja že prav lepa.

Ampak če bi ostalo tako, bi bilo za naju pač preveč dolgočasno in preveč klasično, zato sva se lotila drugega dela, po koncu katerega je bila moja desna roka blazno lepa (bloger se je spet odločil, da bo poskrbel za razmigavanje vaših vratov in ne bo obrnil fotke).

Na srečo ni bilo treba drgnit dve uri, da bi šla barva dol, pa tudi če bi bilo treba, je rezultat super in bi se tudi tako splačalo. Ampak še preden sem tako lepo okrasila svojo roko, sva med čakanjem, da se barva posuši, zmontirala še luč, ki sva jo kupila za neke majhne denarje, ko sva šla gledat čisto eno drugo luč, za katero pa se je izkazalo, da je v katalogu dosti lepša kot v resnici.

Zdaj pa še končni kuhinjski rezultat. Midva sva navdušena!

Čisto na koncu je Uroš prišel še na idejo, da bi vrgla ven kuhinjska vrata, ker so zaradi mačka itak vedno odprta in so nama tako samo v napoto. Rezultat? Prostor deluje veliko bolj odprt, tisti kot okoli korita pa je veliko svetlejši kot prej, kar je super, glede na to, da tam nimava (še) nobene luči. To zdaj ostaja še zadnja stvar, ki jo morava urediti - zmontirat ledice pod tisti mini rob.