četrtek, 20. november 2014

Končno je letošnja jesen postala podobna jeseni

Danes z Urošem zvečer nisva šla skupaj iz službe, saj je on delal dlje (pa na srečo sploh ne toliko dlje, kot je bilo sprva mišljeno), tako da se je bilo treba malo sprehoditi. Na postajo sem precej šibala. Nisem želela zamuditi avtobusa, saj bi bil naslednji šele čez okoli 45 minut. Uspelo mi ga je ujeti, na postaji sem lahko še v miru zadihala, preden se je pripeljal.

Druga zgodba je bila, ko sem šla s postaje domov. Na sveže hladnem jesenskem večernem zraku mi je bilo prav lepo, zato nisem hotela hiteti, ampak sem želela raje s polnimi pljuči zadihati in se naužiti svežega zraka (z izpuhovskimi primesmi, ampak zakaj bi bili pikolovski). Lahko bi rekla, da imam kar rada mraz, predvsem pa ga precej lažje prenašam kot vročino. Seveda to, da ga imam rada, ne pomeni, da mi je užitek več ur sedeti pri miru in zmrzovati, ampak tisto, ko vidiš svojo sapo, tiščiš roke v žepe in nos za šal, ima nekakšen čar. Ampak na to bo treba še malo počakati.

Hodila sem torej domov prav počasi, skozi kavbojke sem čutila, kako se hlad prebija do moje kože. Razmišljala sem, da bi najraje kar hodila in hodila. Sprehajala bi se po jesenskem listju in poslušala, kako mi šumi pod nogami. Kot majhen otrok bi ga metala v zrak in puščala, da bi nežno padalo name in me božalo po licih. 

V nekem trenutku sem ugotovila, da skoraj ne slišim prometa, samo svoje korake na asfaltu. Za nekaj sekund sem se ustavila, zaprla oči in uživala v skoraj popolni tišini, ki je tu tako zelo redka in ki jo včasih tako zelo pogrešam. Krasen občutek.

Hlad je bil pospremljen z nežno skrivnostno meglo. Seveda ne maram tistega trdovratnega meglenega pokrova, ki čisto prerad pregrne Ljubljano, ampak ne govorim o tem. Najlepša megla je tako ali tako tista, ki jo gledaš od zgoraj, prekrasne pa so tudi meglice, ki se podijo čez travnike ali se dvigujejo nad Savo. Vseeno pa ima tudi večerna mestna megla (če ni pregosta) svoj čar. Skrivnostnost ji pristaja.

Domov sem prišla z rdečimi lici in nosom. Končno je letošnja jesen postala podobna jeseni.

Ni komentarjev:

Objavite komentar