Danes sicer ni bilo treba vstati ob petih zjutraj in potem lazit čez Komarčo na Komno, ampak malo je bilo pa vseeno treba pošvicat. Šli smo trije, čeprav je bila v planu še ena več, pa je sredi noči sporočila, da bo tokratno grizenje kolen v hrib izpustila, saj je šlo njeno zdravje malo na izlet. Bilo je skoraj tako, kot če bi šla hodit z mami, ker smo jo mahnili kar naravnost gor malo po svoje, pa kaj če je malo drselo po blatu, bilo strmo in podobno poligonu z ovirami. Ampak ravno zato je bil na tistem delu poti tudi ljubi mir, saj očitno ni bilo nobenega drugega norca, ki bi lezel tam.
Na poti gor sem kar dobro čutila noge še od včerajšnjega teka (kar nekaj časa sem se spraševala, a bi sploh šla teč, ker sva bila z Urošem pred tem že na fitnesu, na koncu sem pa vseeno šla in bila tudi vesela, da sem šla, ker sem tekla vseh 4360 metrov, si tako malo popravila okus od prejšnjih katastrof in bom šla veliko lažje v petek v Kranj), ampak to samo pomeni, da sem bila pridna.
Ko smo prisopihali na vrh, je sledila zaslužena kava. Ležalnik, sonček, dobra družba, nobene prave gužve (za Šmarno goro, seveda, kje drugje ne bi bila navdušena nad toliko ljudmi, sploh ko uletijo še raznorazne "lepote"), čista uživancija. Če ne bi bilo treba popoldne v službo, bi z lahkoto še nekaj ur sedela na ležalniku in uživala. Oziroma vsaj do takrat, ko bi se začela nabirati večja gužva, takrat bi jo najbrž popihala dol.
In po tako izkoriščenem dopoldnevu je tudi popoldan v službi prijetnejši.
Ni komentarjev:
Objavite komentar