Babje čvekarije nekoč in danes

Vem, naslov se bere, kot da sem grumpy old lady, ki nima več svojih zob, se trudi skriti svoje sive lase, potrebuje palčko, na katero se opira, da lažje hodi, in se pizdaka nad današnjo mladino, ki nima več nobenih manir. No, resnica je daleč od tega. V bistvu je nekoč od danes oddaljen le tam nekje pet, šest let. Ampak razlika je vseeno velika.

Na začetku faksa so bile vsakodnevne babje kave. Ja, včasih je bil zraven še kakšen predstavnik moškega spola, včasih ni bila kava, ampak tarok, ampak to konec koncev zdaj ni prav nič važno. Debate so bile takšne in drugačne, so se pa nekako vrtele okrog enakih stvari - faks, učenje za izpite, zaljubljenost in podobne traparije, ki so se nam takrat seveda zdele blazno pomembne. Kaj je mislil, ko je napisal to in to,  kaj točno je treba preštudirat za ta in ta izpit in kakšna je prfoksa, zakaj mi je všeč sošolec, če pa imam fanta, ki ga imam rada, and so on and so on.

Štiri letnike ter absolventa in pol (plus neimenovan čas, ki teče tudi zdaj) kasneje je slika drugačna. Kot prvo kave niso več na dnevnem redu. Uspe nam le še sem in tja, ker se naše življenje ne vrti več okrog faksa, da bi se naše poti ves čas križale. Imamo službo, vsaka svoje življenje in občasno se naše poti križajo. Pa se začne pogovor ... Najprej seveda poroka, kako daleč sva, kaj imava zrihtano, kaj je še za zrihtat. Pa debate o tem, kako težko je dobiti službo in kako nizko smo se pravzaprav pripravljeni spustiti. Pa koliko računati za lekturo, sploh koliko računati kolegom. Pa skupno življenje. Je fajn, ni fajn? (Ja, je, seveda.) Kako rade likamo in kako ne maramo pomivat posode. Pa kako so se določeni ljudje skozi vsa ta leta spremenili. Pa kako v bistvu res veš, da je to to.

Šest let ni dolga doba. Ali pa je. Kako zelo smo se v teh šestih letih spremenile? Veliko in hkrati malo. Ja, veliko bolj odrasle smo kot takrat, ampak še vedno se znamo hihitat zaradi bedarij. Tema pogovorov je povsem drugačna, ampak saj tako je prav. 

Takole se naučiš te kave ceniti toliko bolj. V bistvu vsakič znova ugotoviš, koliko ti določeni ljudje pomenijo, pa čeprav nisi z njimi v stiku vsak dan, ampak le sem in tja. Želim si več takih kav. In prav zanima me, kaj se bomo na njih pogovarjale čez pet, šest let, ko bo danes postal nekoč.