"In bi sanjal in bi sanjal in se ne bi več zbudil"

Že ves večer si prepevam "Ko zapoje zvonček v uri, prebudi se maček Muri ..." Pesmi štirih so bile ena prvih pesniških zbirk (če ne celo resnično prva), ki sem jih kupila in so še danes ena mojih najljubših, čeprav v miniaturni izdaji.

Ob večernem čaju sem se tako ponovno sprehodila po Kovičevem deležu in srkala vase vse besede in neskončno lepoto njegovih verzov.

Kajetan Kovič: STARE SANJE

Pot čez polje v drobnem dežju,

pot čez polje na večer,

pot čez polje in čez travnik

spet prinaša srcu mir.

Spet nekdanje lepe sanje

križajo mi tiho pot,

kot da nekdo drugi hodi,

kot da sam ne hodim tod.

Kaj je droben dež priklical

mi spomine prejšnjih let?

Kaj sred pokošene trave

spet odkril sem staro sled?

Staro sled, ki do vodnjaka

- zdaj usahlega - drži,

staro sled, kjer se dekletom

po vodo zvečer mudi ...?

Daleč plaho zaječalo

na vodnjaku je kolo.

In si mislim: kmalu pride

tudi ona po vodó.

Stare sanje, lepe sanje,

ne hodite mi na pot.

Ni več tisti, ki je hodil,

nekdo drugi hodi tod.

Ah, pa rad v seneno kopo

spet kot nekaj bi se skril

in bi sanjal in bi sanjal

in se ne bi več zbudil.

Dragi Kajetan, naj bodo tvoje zadnje sanje najlepše, kar si jih kadarkoli sanjal!