petek, 07. november 2014

"In bi sanjal in bi sanjal in se ne bi več zbudil"

Že ves večer si prepevam "Ko zapoje zvonček v uri, prebudi se maček Muri ..." Pesmi štirih so bile ena prvih pesniških zbirk (če ne celo resnično prva), ki sem jih kupila in so še danes ena mojih najljubših, čeprav v miniaturni izdaji.


Ob večernem čaju sem se tako ponovno sprehodila po Kovičevem deležu in srkala vase vse besede in neskončno lepoto njegovih verzov.

Kajetan Kovič: STARE SANJE

Pot čez polje v drobnem dežju,
pot čez polje na večer,
pot čez polje in čez travnik
spet prinaša srcu mir.

Spet nekdanje lepe sanje
križajo mi tiho pot,
kot da nekdo drugi hodi,
kot da sam ne hodim tod.

Kaj je droben dež priklical
mi spomine prejšnjih let?
Kaj sred pokošene trave
spet odkril sem staro sled?

Staro sled, ki do vodnjaka
- zdaj usahlega - drži,
staro sled, kjer se dekletom
po vodo zvečer mudi ...?

Daleč plaho zaječalo
na vodnjaku je kolo.
In si mislim: kmalu pride
tudi ona po vodó.

Stare sanje, lepe sanje,
ne hodite mi na pot.
Ni več tisti, ki je hodil,
nekdo drugi hodi tod.

Ah, pa rad v seneno kopo
spet kot nekaj bi se skril
in bi sanjal in bi sanjal
in se ne bi več zbudil.

Dragi Kajetan, naj bodo tvoje zadnje sanje najlepše, kar si jih kadarkoli sanjal!

Ni komentarjev:

Objavite komentar