torek, 30. december 2014

Vikend v gojzarjih

Obljubljeno že včeraj, realizirano danes.

V soboto sva jo z mami še zadnjič letos mahnili skupaj v hribe. Pridružila se nama je še ena kolegica, vendar je po spletu nesrečnih okoliščin in žuljev dve uri in pol preživela v koči, ampak pustimo podrobnosti.

Začele smo v Spodnji Kokri in se podale v breg. Precej hitro smo ugotovile, da imajo Jezerjani na tablah zelo navite čase. Ampak pač gledaš pod noge in hodiš. Nežno je naletaval sneg in občutek je bil prav prijetno zimski - prvič v tej sezoni. Malo za kočo sva z mami osatali sami in sopihali naprej. Pot je krasna. Malo hodiš po mehki travnati potki (ki je bila tokrat malo manj mehka zaradi hladne zemlje), nato prideš v svetlo gmajno, ki se nekoliko naprej prelevi v temno gmajno, tej pa zopet sledi svetla in potem spet mehka travnata potka.






Malo pod vrhom je začelo še bolj mrzlo pihati, megla se je nekoliko zgostila, snežinke pa še bolj prisno poplesavale. Preden sva stopili na vrh, sva se zato izdatno oblekli, na vrhu pa se nisva zadrževali ravno dolgo. Tako je mami digitalcu naročila, da posname eno fotko, in že sva bili na poti navzdol. (No, edino en zakladek je bilo še treba poiskati pod vrhom.) Menda je z vrha bajen razgled, ampak žal ne bi vedeli, tako da se boste morali o tem prepričati sami.



Dol sva jo mahnili po drugi poti kot gor in v nekem trenutku sem bila že zelo zbegana, ker mi je občutek govoril, da bi morali hoditi ravno v kontra stran. Bilo je že kar malo neprijetno, potem pa sva le prišli do križišča, ki sem ga poznala, in mi je bilo takoj lažje.

V vmesnem času je napadlo že nekaj malega snega in prav luštno je bilo hoditi po beli preprogi. Pri koči sva pobrali kolegico, spili vsaka svoj čas, nato pa smo jo skupaj mahnile v dolino in domov.

------

V nedeljo sva se z mami zbudili v zasneženo jutro in pogled skozi okno je bil resnično krasen. Po zajtrku sva imeli malo jutranje telovadbe, da sva sneg premetali z enega konca na drugega, nato pa kar peš na kavo in gojzarji so v takem vremenu najprimernejša obutev.

Pridružil se nama je še Uroš in odločili smo se, da je prve letošnje zimske občutke treba izkoristiti in da bi bilo škoda biti notri. Tako smo jo mahnili na (regenaracijsko) pot proti Kekčevi deželi. Potrkali smo tudi pri teti Pehti, a je ni bilo doma, nato pa smo se poklonili še planincem, ki so se ponesrečili v naših gorah.






Prijeten dopoldansko-popoldanski sprehod po že poznanih (razen Urošu) poteh, ki pa so vsakič drugačne in vsakič drugače lepe.

Po tako super izkoriščenem vikendu je občutek vedno zelo dober. Včeraj sem sicer kar konkretno čutila kolena, kar ni najbolj prijetno, ampak vseeno je nekoliko lažje, ko veš, da si naredil nekaj dobrega zase. In si napolnil pljuča s čistim, svežim gorskim zrakom.

Mimogrede, danes sva se kljub strupenemu polarnemu mrazu odpravila ven, iz Tivolija do Mosteca. In preživela! In se imela navdse krasno. Zimsko sonce je pač prijetneje opazovati s hladnejše strani okna.


2 komentarja:

  1. Odgovori
    1. Hvala :) Sicer pa pri tako lepi okolici res ni bilo pretežko.

      Izbriši