torek, 09. december 2014

Včasih preveč razmišljam in premalo naredim

Seveda je prva stvar, ki pade na pamet, tista, o kateri ne maram govoriti. Diploma. O njej sem začela razmišljati že davno tega. Pa sem do pred kratkim o njej več ali manj res samo razmišljala. Če bi bila za to razmišljanje plačana, bi bila danes nesramno bogata in mi sploh ne bi bilo več treba delati. Pa pustimo to, da rada delam in da ne bi dolgo časa zdržala v brezdelju. 

(Sicer danes ni moj namen pisati o diplomi oziroma o dokončanju faksa, pa vendar - za tiste, ki se sprašujete: vse skupaj napreduje. Kakšen teden hitreje, kakšen teden počasneje. Zadnja dva tedna zaradi nekih drugih stvari počasneje, ampak se trudim prinesti noter takrat, ko lahko.)

Včasih na primer razmišljam, da bi šla teč. In potem ostane pri razmišljanju. In prestavljanju - bom šla čez pol ure. In čez pol ure bom samo še nekaj pogledala in šla. In po pogledanju samo še nečesa mi ni všeč oblika oblakov in bom šla čez pol ure. In čez pol ure sem že lačna, lačna pa ne morem teči. In potem pojem in seveda ne morem teči s polnim želodcem. In ko se hrana malo poleže, je že temno in tako tek odpade. 

Ali pa razmišljam o tem, da bi šla na pregled za leče. Ker bi bile praktične za v hribe. In za na kolo. In za plezanje. O pregledu za leče sem začela razmišljati enkrat pomladi. In jih še vedno nimam, ker se še vedno nisem spravila na pregled.

Ali pa berem blog, ki mi je všeč, in si v glavi že spišem, kako bom odgovorila, ampak se mi tisti trenutek ne da, nisem za računalnikom ali nimam časa. In potem, ko bi lahko, se mi še vedno ne da ali pa nimam navdiha. Ja, tudi za take stvari potrebujem navdih. In potem minejo že kakšni trije dnevi in se mi zdi za tisti komentar že prepozno. In ga ne napišem.

Tudi z blogom se mi to včasih dogaja. Ideja pride, ko je ne morem zapisati. Ko pa pridem do računalnika, se besede nočejo sestaviti tako, kot so se prej v glavi, in mi to ni všeč, zato nič ne napišem. (Ampak to mogoče ne spada čisto v isto kategorijo.)

Zdaj grem pa pokomentirati nekaj objav, preden minejo trije dnevi ...

6 komentarjev:

  1. Sedaj se boljše počutim, ker sem sama enaka. Glede magistrske naloge, teka, objav na blogu, komentarjev na drugih blogih in kontrole oči-ker nosim leče =) Vedno se počutim slabo zaradi tega ampak hej, verjetno nas je veliko takih, očitno je to popolnoma človeško =).

    OdgovoriIzbriši
  2. Ja, res je takoj vsaj malo lažje, če veš, da se tudi drugi spopadajo z istimi stvarmi kot ti - pa seveda ne, da bi to komurkoli privoščil, samo občutek krivde omili :)

    OdgovoriIzbriši
  3. Ah kako mi je to poznano :D ne skrbi, takih nas je veliko več kot se na prvi pogled zdi. Glede diplome, leč in bloga smo na istem :) glede teka in rekreacije se na srečo stanje izboljšuje.. mogoče pa le ni ta pravi čas, da bi si vzela čas za pregled za oči ali pa spravila za računalnik, se poglobila in napisala nekaj strani diplome... ja, vsak izgovor pride prav :P

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Itak, da pride! Ko se bodo zvezde poravnale, bo pa šlo :D Saj verjetno nas je res več takih, kot se zdi - itak je težko priznat, da je tako.

      Izbriši
    2. Hehe ko se bodo zvezde poravnale - si me prav nasmejala s tem :D se povsem strinjam s tabo, težko je priznati in ponavadi te ljudje takoj označijo za lenega... ne pa da je to nekaj normalnega in se vsakemu to zgodi :)

      Izbriši
  4. še ena, ki več razmišlja kot pa aktivno udejanja ;).. sploh glede naročanja na kontrolne zdravniške preglede (včasih pa tudi tiste, ki niso samo kontrolni, ampak bi bilo že res nujno, da grem nekaj preverit, povprašat..), pa tudi glede zoprnih opravil- pospravljanje je pri meni na vrhu seznama, pa tudi pisanje magistrske oz. najprej sploh odločitev za temo (žal, premlevam, a je ne najdem..)..

    si pa lahko pošteno in upravičeno čestitaš, ker napreduješ! če še tako počasi, napredek je napredek!

    OdgovoriIzbriši