Rada imam jesen

Seveda imam rada vse letne čase, ker je vsak po svoje lep. S snegom obložena drevesa pozimi, delanje angelčkov in škripanje snega pod nogami, tista dva tedna krasne zelene barve, ko se gozd začne pomladi prebujati, in cvetoči travniki, dolgi dnevi, preživeti v kratkih rokavih, poleti. A jesen je od vseh najlepša. 

To je čas, ko se začnem zavijati v deko in si kuhati ogromne skodelice čaja. Je čas, ko sicer bentim nad prestavljanjem ure in se pritožujem nad čez noč skrajšanim dnevom. Ampak je tudi čas, ko je pogled na gozdove najlepši. In ko je tudi v gozdovih najlepše. Zlati macesni, cela barvna paleta na listavcih. Šumenje suhega listja pod nogami. Vonj pečenega kostanja. 

Tudi v hribih je jeseni najlepše. Tam jesen malo prehiteva. (Tako kot prehiteva tudi zima, po drugi strani pa zamujata pomlad in poletje.) Vodo ali sok v plastenkah v nahrbtniku zamenja čaj v termovkah. Na vrhu se ne odžejaš z vodo, ampak se pogreješ s čajem. In ne pomalicaš več jabolka, ampak samo kakšen piškot. Po možnosti natakneš kapo in rokavice in se igraš zimo. Če imaš srečo, občuduješ vrhove, ki kukajo iznad megle, kaj se skriva pod tabo, pa ne vidiš, saj vse prekriva plast megle, ki poleg mesta pod sabo pusti tudi njegov hrup. 

Letos jeseni v hribih še nisem doživela, se bo pa to na srečo kmalu spremenilo. Že zdaj se veselim!