Dejstvo je, da sem ogromna knjigožerka. In dejstvo je tudi, da si knjig v knjižnicah niti ne sposojam, ampak jih raje kupujem. In dejstvo je tudi, da vse te knjige, ki jih kupim, zahtevajo določen prostor, kamor jih lahko postavim, če ne želim, da bi se kar tako valjale po tleh. In vse te knjige, ki jih imam, zasedejo toliko prostora, da ga prej ali slej spet zmanjka. Tako je bilo tudi zdaj, zato sva z Urošem uporabila vsak svoje tri sive celice, da bi ugotovila, kam bi lahko prišraufala še kakšno poličko.
Sanjam o stanovanju z višjimi stropi, da bi lahko v dnevni sobi pod stropom okoli in okoli speljala vrsto polic ali dve. Ali pa o mini knjižnici. Ali pa kar o obojem.
V najini mini mansardici žal ne gre ne eno ne drugo, zato se morava znajti drugače. Tako sva začela še malo razmišljati zunaj sobe in ugotovila, da je stopniščna stena nekam dolgočasno bela in prazna.
Površina je velika in že sem si zamišljala, kako jo zalagam s knjigami. Odhod v Obija po police mi je seveda na obraz narisal nasmeh, Uroš pa mi je pridno prigovarjal, naj ne pretiravam z gledanjem in razmišljanjem, kaj vse bi še lahko kupila, saj ne bi bilo ravno pametno, da bi oba povsem izpraznila svoja računa. Tako sva nabrala police, vmes pobasala še ledice (ki sva jih morala, mimogrede, naslednji dan lepiti še enkrat, saj so se skoraj v celoti odlepile) in odšla domov.
Včeraj sva se končno lotila montaže, nato pa okoli nalepila še nekaj stenskih nalepk, ki sva jih zadnjič za male pare kupila v Lidlu. Malo risanja, šraufanja, lepljenja in hrupa bor mašine kasneje so bile poličke zmontirale in nalepke nalepljene. Rezultat? Krasen!
Ni komentarjev:
Objavite komentar