Preveč razmišljanja ubija

Človek ne bi smel nikoli imeti preveč časa za razmišljanje, ker iz preveč razmišljanja ne pride prav nič dobrega. Samo en kup ene brezvezne sekirancije, spremeni se pa nič. Mogoče se zdi, da o določenih stvareh ne razmišljam, da mi je za njih vseeno, pa še zdaleč ni tako. Razmišljam. Veliko. In to me obremenjuje bolj, kot pokažem. Ker ne maram tega kazati vsakemu, ki ima pet minut časa. Pa pogosto tudi tistim ne, ki jih imam najraje, ker nočem s tem obremenjevat še njih. 

 

Včasih je bil cilj jasen - diplomirati in najti službo. Pa ustvarit familijo. Sliši se super. Ampak pri izvedbi se pa vse skupaj zalomi. Že pri tem, da diplomirala še vedno nisem, zaradi česar se precej tepem po glavi, ampak s tepežem po glavi se diploma pač ne napiše. V bistvu mi je blazno žal, da sem si četrti letnik vzela tako na easy. No ja, ta mogoče še ni bil tako na easy, ampak absolvent ... Čas, ki naj bi bil namenjen opravljanju še ostalih izpitnih obveznosti in pisanju diplome, porabljen je bil pa za vse prej kot to. Ko sem imela kar naenkrat tako zelo veliko časa, moja ena in edina obveznost pa je bilo nekaj ur radia na teden. Izpitne obveznosti in pisanje diplome? Izpiti, to ja, ampak še vedno ne vsi, diploma, to pa ne. Soba polna post it listkov, na katerih je pisalo PK DIPLOMA?! Listkov, ki jih po enem tednu nisem več opazila, ker sem se nanje že čisto navadila. Pa še vedno sem tam kot takrat (plan je bil pa na PK diplomirat že nekaj časa nazaj). Padla sem ven in prekleto težko se je spravit nazaj. Rabila bi eno konkretno brco, ampak je sama sebi očitno nisem zmožna (ali pa je nočem?) dat, druge pa že na daleč ustavim in se jezim na njih, ko dvignejo nogo, da bi zamahnili proti meni. Zaradi vsega se blazno sekiram, blazno mi je žal, ampak je, kar je. Sekirat se za nazaj, če veš, da ne moreš ničesar spremenit? Zakaj že? Pa smo spet na tisti točki, ko sem se spraševala, kako se držati lastnih nasvetov. Kako sebi vtupit v glavo (če že hočem to tupit v glavo drugim, ki se sekriajo za nazaj), da za nazaj ne morem spremenit nič? N-i-č. NIČ!

In potem se vprašam, ali bo kaj drugače, ko diplomiram. V današnjem času najt službo, sploh če si mlad, ni tako zelo enostavno, kot sem sanjala še pred faksom. In kot je tudi bilo še pred faksom. Pa ti v bistvu vmes kaže že zelo obetavno, potem se pa vse skupaj spet zaserje in si spet (skoraj) na začetku in se spet sprašuješ, kaj za vraga boš naredil. To razglabljanje mi vzame vso voljo do tega, da bi se končno vzela v roke in spisala tisti dve diplomi. Ja, to dela preveč razmišljanja.

Pa kaj bom potem? Ko bo konec poletja? Ko bo finančni priliv manjši? Ena polna plača pač ni dovolj, sploh če se ne bi rad prav za vsako kavo/sladoled vprašal, če si ga lahko privoščiš, in če si že od nekdaj želiš biti prvič mamica pri petindvajsetih. Ja, saj poznamo tisto zlajnano, da denar ne prinese sreče. Tu sploh ne gre za srečo, ampak v bistvu za golo preživetje. Denar ne prinaša sreče, vseeno pa plača položnice in hrano. Ja, paradajz in papriko lahko pridelaš tudi sam, ampak tudi lopata, da preštihaš vrt, nekaj stane.