Nekaj besed o družbah in družabnosti ... približno

Če bi rekla, da nisem družaben človek, bi se zlagala. Vendar bi se zlagala tudi, če bi rekla, da imam noro rada velike družbe. Ker jih nimam. Izčrpajo me in mi popijejo ogromno energije. Če ljudi ne poznam ali če jih poznam malo, je še toliko bolj izčrpavajoče. Ali če jaz ljudi poznam, oni pa mene ne oziroma si me niso zapomnili. Če se večina ljudi v družbi med sabo pozna, je vse skupaj naporno še toliko bolj. In že samo misel na to, da me v prihodnosti čaka družba, v kateri bo veliko ljudi, ki jih ne poznam, me obremenjuje že dosti prej, čeprav to res zelo nerada priznam. In take družbe mi popijejo veliko energije, še preden se sploh znajdem v njih, saj priprave v glavi zame zahtevajo svoj čas in energijo.

V takih družbah se mi zdi, da postanem čisto neopazna. Ker se v njih ne znajdem in se počutim izgubljeno. In pri vsem skupaj mi moje kramljalske sposobnosti (kakšne sposobnosti?) prav nič ne pomagajo. Tako se potem zgodi, da stojim na mestu, zbegano pogledujem okoli sebe, razmišljam, kako bi ušla oziroma kako bi bila kje drugje kot tam, kjer sem, in se mi zdi, da ne spadam v družbo okoli mene. Da bi sama začela pogovor z naključnim človekom, se mi pa sploh zdi znanstvena fantastika.

(Ta zapis se sprevrača v eno samo jamranje, kar je bilo daleč od mojega namena, ampak zdaj je, kar je.)

Torej, velike družbe z (veliko) nepoznanimi ljudmi, nisem navdušena nad vami. Raje sem v varnem zavetju svojih mini prijateljskih družb. Ampak vsake toliko časa se moram vseeno malo "izzvati" tudi v kakšno večjo, nepoznano družbo. Da ne "zarjavim". In zdaj lahko spet nekaj časa "počivam" ...