Že nekaj časa je minilo, odkar smo prestavili uro, jaz pa imam z vsem skupaj še vedno težave. Tako sva se danes z Urošem vozila s popoldanskega geocachinga že v temi in med vožnjo sem razmišljala, da moram, ko prideva domov, čimprej poklicati očeta in mu zaželeti vse najboljše, da ga ne bom klicala prepozno. Potem sem pogledala na uro in mislila, da se je ustavila - občutek mi je namreč pravil, da je ura nekje osem, ampak so do tiste dvojke na prvem mestu manjkale še slabe tri ure.
Podoben preblisk sem imela tudi nekoliko kasneje, med brskanjem po internetu, ko sem se v glavi začela prepričevat, da moram v posteljo, ker je ura že pozna, jutri zjutraj pa delam in nočem biti preveč nenaspana. Sploh zato, ker bo dan precej dolg in razgiban. Nato pa sem pogled le usmerila v spodnji desni kot in začela smejati. Bilo je namreč šele nekaj minut do prvih večernih poročil.
Ni komentarjev:
Objavite komentar