... ampak tudi za pisanje mailov, sploh kakšnih bolj resnih ali uradnih, potrebujem navdih. Ne uspe mi vedno, da bi se samo usedla za računalnik in tipkala. In tako sedim pred 24 natipkanimi besedami, buljim v belino okna za besedilo in se sprašujem, kako naj nadaljujem. Kaj hočem napisati, dobro vem, kako to oblikovati, pa trenutno nimam pojma.
V takih primerih se ponavadi poslužim pisanja tistega, kar mi pade na pamet. Tako natipkam en stavek, ki bo umeščen nekam na sredino besedila, polovico stavka, ki bo na koncu, in tako naprej. Zadeva izpade totalno smešno, ampak na koncu mi vseeno uspe besede spraviti v neko obliko, s katero sem vsaj približno zadovoljna. Če pa slučajno po tistem, ko mail že pošljem, najdem še kakšno napako, je groza. Najraje bi prejemniku poslala opravičilo za napake, čeprav vem, da mu verjetno ne bi moglo biti bolj vseeno (no, razen če je mail namenjen nekomu, ki mi bo potencialno dal zlektorirati svojo diplomsko nalogo).
In pri vsem skupaj je hecno, da nimam niti najmanjšega problema pisati te objave. Moram preverit, če bo šel mail zdaj, ko sem dala to frustracijo iz sebe, kaj lažje izpod prstov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar