Pred štirimi leti (sploh ne morem verjeti, da je od takrat res minilo že toliko časa), ko sva bili z mami na njegovem koncertu, sem si obljubila, da bom šla spet, če bom le dobila priložnost. Pa se žal ni izšlo ... Sem pa vesela (čeprav ta beseda res nikakor ne paše v ta kontekst), da sem ga imela možnost videti in slišati v živo. Ob nekaterih njegovih pesmih vedno jokam. Danes še bolj.
Joe, naj ti bo na drugi strani lepo. In hvala za vse lepe pesmi, po katerih se te bomo lahko spominjali.
Ni komentarjev:
Objavite komentar