(Malo imam že dovolj takih objav - v zadnjem mesecu sem napisala že tri in tale je že druga zaporedna.)
Šalamunove poezije sicer večinoma nisem preveč razumela oziroma mi ni bila blizu (se pa najdejo tudi take pesmi, ki so mi zelo všeč), a vseeno se ne da zanikati njegovega prispevka slovenski poeziji. Enkrat sem ga poslušala na faksu, ko je prišel kot "gostujoči predavatelj" - bral je svoje pesmi, na naša vprašanja je sicer odgovarjal, ampak malo po svoje. Zanimiva izkušnja. In zdaj tudi neponovljiva.
Tomaž, nikoli se ne utrudi podobe novega plemena v večnem svetu ostrih robov!
Tomaž Šalamun: MRK
Utrudil sem se podobe svojega plemena
in se izselil.
Iz dolgih žebljev
si varim ude novega telesa.
Iz starih cunj bo drobovje.
Nagniti plašč mrhovine
bo plašč moje samote.
Oko si izderem iz globine močvirja.
Iz prežrtih plošč gnusa
si bom postavil kolibo.
Moj svet bo svet ostrih robov.
Krut in večen.
Ni komentarjev:
Objavite komentar