Liffe je v večini primerov čista loterija. V roke vzameš programsko knjižico (ali pa se pač odpraviš na njihovo spletno stran). Pridno prebiraš opise filmov, morda si na internetu ogledaš tudi kakšen napovednik. Vendar kljub temu še vedno ne veš, kaj od filma lahko pričakuješ. Lahko imaš srečo in zadeneš, lahko pa nimaš sreče in iz dvorane prideš razočaran. Tako se je že kar nekajkrat zgodilo, da je bil film daleč od pričakovanega, čeprav je opis obetal marsikaj.
Seveda pa je bilo tudi nekaj svetlih izjem. Najsvetlejša je bila Julija, ki pri meni še vedno velja za najboljši liffovski film, kar sem jih videla do zdaj, ne tako zelo daleč za njim pa je Podočnik.
Danes na liffovske stopničke lahko dodam Gemmo Bovery.
 |
| Vir |
V kinu se že zelo dolgo nisem tako zelo krohotala kot danes. Že samo obraz Fabricea Luchinija je včasih dovolj, da težko zadržuješ smeh. Boljšega igralca za to vlogo bi težko našli, vendar pa tudi drugi ne zaostajajo prav dosti. Poznavanje Gospe Bovary za razumevanje zgodbe sicer ni nujno, je pa koristno. In ni treba, da vam je bila knjiga všeč, če želite v filmu uživati. Meni je postalo jasno, da mi bo všeč, že nekje po petnajstih ali dvajsetih minutah in nisem se motila. In ko sem že začela razmišljati, kako neki se bo film končal, je postregel z enim najbolj smešnih koncev, kar sem jih videla. Konec filma sem tako pričakala v solzah. Smeha, seveda.
Priporočam prav vsem, tudi tistim, ki ste se mukoma prebijali skozi Gospo Bovary.
Ni komentarjev:
Objavite komentar