ponedeljek, 03. november 2014

Na sonce!

Rada imam jesen. Ampak na žalost jesen v mestu pomeni tudi meglo. Veliko megle, ki se včasih zadržuje tudi po ves dan. Včeraj se je sonce pokazalo ravno malo preden sem morala iti v službo, tako da ga kaj dosti nisem mogla izkoristiti. In ker se jutri napoveduje poslabšanje vremena, sem hotela pred tem izkoristiti še zadnje sonce, česar takole doma ne bi ravno mogla, in popiti kavo na soncu. To pa doma oziroma v njegovi bližini ni bilo možno. Zato je bilo treba drugam. Višje. Na primer na Šmarno goro, da je bila kava še zaslužena.


Od doma sva se odpravila ven v gosto meglo in nekaj malega vlažnih stopinj nad ničlo. Nič kaj prijetno. Parkirišče v Tacnu je bilo razmeroma prazno, tako da s parkiranjem ni bilo težav. Potem je šlo nekaj časa samo še navzgor. Eden najlepših meglenih jesenskih trenutkov v hribih je tisti, ko nad sabo prvič vidiš, kako se skozi meglo prikazuje modro nebo, vidiš pa tudi že medel obris sonca. 



Na vrhu niti ni bilo pretirane gneče (za Šmarno goro, seveda), tako da sva lahko v miru popila kavo in občudovala neskončno morje megle pod sabo. Če ne bi tako mrzlo pihalo, bi bilo še prijetneje.



Ob povratku v dolino sva s seboj odnesla tudi sonce. Škoda samo, da se je potem hitro pooblačilo.

Ni komentarjev:

Objavite komentar