Moj osebni prostor je moj osebni prostor in v njem nočem nikogar, ki ne sodi vanj, se pravi nikogar, ki ga vanj ne povabim oziroma spustim. Če ljudje, ki jih ne poznam, stojijo/sedijo preblizu mene, mi je neprijetno, postanem nemirna in najraje bi začela na ves glas kričati. Ne maram ljudi na avtobusu, katerih noga/roka se dotika moje. Ker se počutim, kot bi me zaprli v kletko. Že nasploh ne maram pretiranega dotikanja. Niti med prijatelji. Dotiki ljubljene osebe seveda sem ne spadajo. Da se me pa dotikajo tujci, pa sploh ne prenesem, pa čeprav gre samo za bežen dotik.
Osebnemu prostoru se pač reče osebni z razlogom in vdiranje vanj pojmujem kot kriminal. Ker hočem imeti nadzor nad njim (že tako ali tako sem totalen kontrolfrik, kar gre nekaterim ljudem v nos), nad tem, kdo lahko stopi vanj, na kakšen način in za koliko časa. Ampak nekateri ljudje tega enostavno ne razumejo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar