Ja, vem, ves čas poudarjam, kako ni navdiha in kako bi ga rada spet našla. Glede na to, da je poezija že tako zelo dolgo del mene, me to res žre in obremenjuje. Malo sem razmišljala, kako bi opisala to pomanjkanje navdiha. Spomnila sem se pesmi, ki sem jo napisala že nekaj časa nazaj in za katero se mi zdi, da ne bi mogla bolje opisati "problemov", s katerimi se srečujem.
Pred praznim listom papirja sedim,
zamišljeno vanj strmim
- kje so kar naenkrat vse besede,
kje sledovi moje bede,
kje je bitje srca?
Le ta praznina vame zija.
Kje je moja bolečina,
kje prošenj mojih je globina,
kje sem sploh jaz?
Le ta belina mi sili v obraz.
Kje so sledovi trpljenja,
kje so utrinki življenja,
kje stopinje srečnih dni?
Je le praznina, ki boli.
Kje je vse to,
kje je dobro, kje je zlo,
kje tisto, kar me trga narazen?
List ostaja prazen ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar