Mimobežnost

Toliko stvari se je zgodilo, pa so šle kar mimo. Z mojimi bejbami gremo na morje, super, itak bo na blogu fotoreportaža. Ali pa tudi ne, kot lahko vidite. En dan kasneje grem z mojim bejbom v živalski vrt, seveda na sončno nedeljo, ko je gužva najhujša in se ti pri terarijih pred nos prav vsakič postavi ena malo bolj rejena Italijanka in zraven vleče še svojega otroka, da sigurno nič ne vidiš; super, itak bo na blogu fotoreportaža. Ne, ne bo je, ker se bo vmes zgodilo en kup drugih stvari in bodo šle te fotoreportaže lepo v pozabo. Enostavno se mi ne zdi smiselno matrat za nazaj, to je vse. Zato tudi ni zapisa, kako super duper najbolj kul je novi fotoaparat. Pa tudi ni zapisa o tem, da sem začela teč. Ja, končno, s tem bi se pa res lahko pohvalila takoj, ko sem prvič pritekla do doma (jezik pa se je vlekel še par metrov za mano, of course). Pa se nisem. In od tistega, ko sem šla teč prvič, do danes sem dala čez še dm tek za ženske v nezavidljivem času 40 minut in 14 sekund. Ampak olajševalna okoliščina je vsekakor ta, da sem se prvič spravila teč dober teden pred dogodkom. 

Seveda se je zgodilo še kaj. In namesto da bi bila vsaka stvar zase svoja objava, verjetno dvakrat daljša kot tale, je vse skupaj strnjeno v eni bogi objavici, ki sicer pove vse, a hkrati prav nič. Shame on me.