Ja ja, spet je eden tistih dni, ko se sprašujem, kam za vraga sem založila navdih ... V tem mojem malem brlogcu ga ni. Tudi v tistem najinem brlogu ga ni. Dvomim, da je doma. Ne vem, kje je in kje ga sploh še iskati. Ravnokar sem ugotovila, da je od zadnje napisane pesmi minilo že več kot eno leto in to mi ni všeč. Pogrešam čase, ko sem veliko pisala. Seveda ni bilo vse dobro, mi je pa dalo neki občutek zadovoljstva. Tovrstnega zadovoljstva na žalost že nekaj časa ni.
V spomin na navdih ...
Če zgodi se, da jutri nikoli ne pride,
če sonce zjutraj več ne vzide
in če svet se zavije v smrt,
vedi, da vedno, ko moj obraz bil je potrt,
si mi ga ti razjasnil.
Vedno solze žalosti si mi ti posušil,
da skozi njih zasijala je sreča.
Vsaka izkušnja boleča
se s tabo ob strani lažja je zdela.
Vsakič, ko bila sem vesela,
to najprej sem s tabo delila.
Vedno sem se rada ob tebi zbudila
in vse skrite želje sem ti rada razkrila.
Vse to hočem, da veš,
če jutri nikoli ne pride,
če sonce zjutraj več ne vzide.
A vendar vem, da bo jutri prišel,
da ko pade mrak, ne bo naju vzel
in da s tabo se še lahko bom smejala,
ti svojo ljubezen dajala
in skrite želje s tabo delila.
Da še mnogokrat se v tvoj objem bom zavila,
s tabo zaspala in se ob tebi zbudila.
In vem, da te še naprej bom ljubila
in upam,
da najina sreča ne bo nikoli minila!
Ni komentarjev:
Objavite komentar