"Sibeliusov Valse triste mi je, kadar koli sem ga poslušal, budil podobne občutke kot Prešernovi stihi o prijazni smrti, ki človeka popelje "tja, kamor moč preganjavcev ne seže". Pa Gradnikov Eros Tanatos. Smrt, ki je najskrivnostnejša ljubezen. Pri Mišku Kranjcu sem bral o stricu, ki se je nenadoma na postelji obrnil k zidu in so vsi vedeli, da bo umrl. Kako lepo! Obrnil se je starec v zid, potem pa odplaval v neznano. Takšne in podobne vrstice so mi približale smrt. Našel sem v njej tolažbo. Postala mi je lepa." [P. Bibič]
Hvala za Bedanca, ob njem sem rasla gor.
Ni komentarjev:
Objavite komentar