Montiranje polic še ni končano! Že takrat, ko sva montirala polici za knjige, sva pobarvala poličko za začimbe - tisti polici, na kateri sva jih imela prej, je počasi začelo zmanjkovati prostora, pa še blazno nepregledno je bilo vse skupaj. Že dolgo časa sva razmišljala o nekakšnem stojalu za začimbe, najprej sva si sicer zamislila malo drugače, ampak na koncu ugotovila, da bo polička čisto ok. Torej sva kupila belo poličko in jo prebarvala na rjavo - da paše v kuhinjo. Da ne bi bila spet taka polomija kot zadnjič, sva se odločila, da ne bova uporabila tistih groznih vložkov za knauf, ki jih najin knauf raztrga, ampak sva raje vzela železne, kar se je izkazalo za super odločitev! Prav nobenega bentenja pri šraufanju in nobenega odpadanja ometa. Ko so bili vložki enkrat not, je bilo videti prav lično.
Ampak ker sva to montirala midva, je seveda moralo it nekaj narobe. Zaradi debeline poličke je bil šrauf kar naenkrat prekratek, da bi ga vložek zagrabil, in sva se lahko za tisti dan samo še obrisala pod nosom. Torej naju je čakal še en obisk Obija - zadnje čase sva tam skoraj več kot doma, res bova morala dat naredit še eno plastiko več ("Obi kartico imate?"). Torej sva šla v Obija. Po dva vijaka. Prideva do vijakov in besno iščeva pravo dimenzijo. Najdeva dve škatli z vijaki dimenzije, ki pride v poštev, ampak se (of kors!) pojavi manjši problemčič. Pri škatli, ki je polna vijakov, ni pildkov, na katere napišeš, koliko vijakov si vzel, in greš z njim do blagajne. Druga škatla, pri kateri pildki so, je prazna. In tako čakava, da bo prišel mimo kakšen prodajalec, in se počutiva smešno, da sva prišla v Obija po dva vijaka in zdaj zaradi teh dveh vijakov še izgubljeno stojiva med policami in čakava prodajalca. Dobiva pildek in se še vedno počutiva glupo. En tak glasek z rožički v glavi nama namreč pravi: "V Obija po dva vijaka, resno?" Začneva razmišljat, če rabiva še kaj, ker v Obiju pa res ne moreš priti na blagajno z dvema ubogima vijakoma. Sva se spomnila, da ko pride kavč, bosta itak za zmontirat še dve polici in res se ne misliva še enkrat za*ebavat s tistimi plastičnimi vložki, in tako sva kupila še paket železnih vložkov z vijaki za takrat. In se ne več smešno počuteč se (a je to sploh prav?!) odpravila do blagajne, plačala in šla domov. In zmontirala poličko. No, Uroš jo je, jaz sem tokrat samo gledala. In zdaj imajo (končno!) začimbe pravo pravcato svojo poličko!
P.S.: Saj se počutim kar malo hecno, ko se tako po otroško navdušujem nad malenkostmi, kot je ena simpl polička za začimbe, ampak tako zelo uživam v urejanju gnezdka (čeprav s takimi malenkostmi), da sploh ne znam povedat. In vsakič, ko sva v Obiju, sanjarim, kako bi bilo, če bi imela eno veliko neopremljeno stanovanje in velike finančne zaloge. Ohhhhh, kaj vse bi naredila. Kako bi lepo vse uredila. Možnosti so neskončne. Mogoče pa tudi to enkrat pride na vrsto.
Ampak ker sva to montirala midva, je seveda moralo it nekaj narobe. Zaradi debeline poličke je bil šrauf kar naenkrat prekratek, da bi ga vložek zagrabil, in sva se lahko za tisti dan samo še obrisala pod nosom. Torej naju je čakal še en obisk Obija - zadnje čase sva tam skoraj več kot doma, res bova morala dat naredit še eno plastiko več ("Obi kartico imate?"). Torej sva šla v Obija. Po dva vijaka. Prideva do vijakov in besno iščeva pravo dimenzijo. Najdeva dve škatli z vijaki dimenzije, ki pride v poštev, ampak se (of kors!) pojavi manjši problemčič. Pri škatli, ki je polna vijakov, ni pildkov, na katere napišeš, koliko vijakov si vzel, in greš z njim do blagajne. Druga škatla, pri kateri pildki so, je prazna. In tako čakava, da bo prišel mimo kakšen prodajalec, in se počutiva smešno, da sva prišla v Obija po dva vijaka in zdaj zaradi teh dveh vijakov še izgubljeno stojiva med policami in čakava prodajalca. Dobiva pildek in se še vedno počutiva glupo. En tak glasek z rožički v glavi nama namreč pravi: "V Obija po dva vijaka, resno?" Začneva razmišljat, če rabiva še kaj, ker v Obiju pa res ne moreš priti na blagajno z dvema ubogima vijakoma. Sva se spomnila, da ko pride kavč, bosta itak za zmontirat še dve polici in res se ne misliva še enkrat za*ebavat s tistimi plastičnimi vložki, in tako sva kupila še paket železnih vložkov z vijaki za takrat. In se ne več smešno počuteč se (a je to sploh prav?!) odpravila do blagajne, plačala in šla domov. In zmontirala poličko. No, Uroš jo je, jaz sem tokrat samo gledala. In zdaj imajo (končno!) začimbe pravo pravcato svojo poličko!
P.S.: Saj se počutim kar malo hecno, ko se tako po otroško navdušujem nad malenkostmi, kot je ena simpl polička za začimbe, ampak tako zelo uživam v urejanju gnezdka (čeprav s takimi malenkostmi), da sploh ne znam povedat. In vsakič, ko sva v Obiju, sanjarim, kako bi bilo, če bi imela eno veliko neopremljeno stanovanje in velike finančne zaloge. Ohhhhh, kaj vse bi naredila. Kako bi lepo vse uredila. Možnosti so neskončne. Mogoče pa tudi to enkrat pride na vrsto.
Ni komentarjev:
Objavite komentar