petek, 08. junij 2012

Videla, pofotkala, šla nazaj spat

To, da nisem jutranji človek, je že splošno znana stvar. Ponedeljek, ko sem se zbudila že malo pred sedmo in kmalu zatem tudi vstala, je bil zame poseben dosežek. One of a kind, skoraj. Ampak dobro, ob sedmih spet ni neka hudo zgodnja ura. Za normalne ljudi, če lahko temu tako rečem. Danes pa mi je uspel še en podvig. Verjetno spet one of a kind. Ob pol šestih se iz postelje dvignem res za redke stvari in seveda samo v primeru, da je vredno. No, danes je vsekakor bilo. 





No, seveda sem se pa takoj po nastalih slikah zvalila nazaj v posteljo. Nekje med fotkanjem in tem valjenjem nazaj v posteljo sem požela še par totalno začudenih Uroševih pogledov, kaj za vraga se grem, in spraševanja, kako to, da sem pokonci pred njim.

Je pa blazno zanimivo, kakšno je ob pol šestih zjutraj dojemanje zvoka oz. glasnosti. Ponavadi sploh ne slišim, ko Uroš zajtrkuje, ob pol šestih zjutraj pa se mi je vse zdelo tako zelo glasno. Mešanje cornfleksa, zvok udarjanja žlice ob rob sklede za cornfleks ... Kot bi vse to počel tik ob meni, med njim in mojim ušesom bi bil pa še ogromen megafon.

Ja, dogodivščine ob pol šestih zjutraj znajo biti zabavne. Ampak vseeno jih imam za nekaj časa dovolj :)

Opomba: To, da sem lahko vse fotke naredila kar iz postelje, mojega dosežka prav nič ne zmanjša, ker je bilo vseeno treba ustat iz postelje in it po fotoaparat!

Ni komentarjev:

Objavite komentar