četrtek, 09. maj 2013

PST malo po svoje

S tem zapisom sem odlašala tako dolgo, da v bistvu sploh ni več aktualen. Objavljen bi moral biti namreč že 1. maja, pa se nikakor nisem spravila zraven. Navadno bi kakšen dan ali dva še poskušala kaj napisat, potem pa na vse skupaj zaradi neaktualnosti pač pozabila. Ampak tokrat bom naredila izjemo. Ker bo v tem zapisu tudi nekaj takega, za kar nočem, da kar izgine iz mojega spomina (no, saj vem, da ne bo, ampak ziher je ziher). Pa ne, v bistvu sploh ni nič takega, ampak zame je vseeno nekaj ogromnega.

Torej ...

Prvega maja smo se z Urošem in Anjo odpravili na kolesarsko-geocacherski izlet po PST. Okrog in okrog. No, skoraj okrog in okrog. In skoraj ves čas po PST. Za naju z Urošem je bila to otvoritev kolesarske sezone, za Anjo pač ne, ker se je njena kolesarska sezona začela nekje štiri leta nazaj in še vedno traja. PST je prav fletna zadeva za kolesarski izlet, edino včasih malo premalo označena, zaradi česar smo od Bežigrada do Koseškega bajerja peljali malo po svoje in po občutku in imeli vsi občutek, da jo pičimo kar počez, medtem ko PST pelje okrog. Ampak tega pač ne vemo. Pa na koncu smo en del poti skrajšali in pičili kar do naju, namesto še malo nazaj in potem do naju. Zato tisti malo po svoje v naslovu.

In kje je tisto uhuhu ohinsploh pomembno? Hja, nekje na tri četrt poti (če bi šli z druge strani, pa na četrt). In kaj je tisto uhuhu ohinsploh pomembno? Golovec. Jaja, en mini kucelj tam nekje na sredini ravnine, kaj pa je to takega? No, če si jaz in te je strah, ma kje strah, groza kolesarskih spustov, sploh po pesku, je to big deal. Resno. Že ko smo se odločili, da gremo okoli PST, je bila moja prva misel Golovec in kako za vraga bom prišla tam čez. No, niti ne čez. Dol. In ko smo enkrat vmes ugotavljali, kje moramo iti, in je Uroš omenil možnost, da gremo okrog in ne čez, bi jo najraje pograbila z obema rokama. Pa je nisem. In sem se namesto tega začela še intenzivneje psihično pripravljat na Golovec.

Gor je šlo, itak, saj hoja v hribe mi je kul. Ja, vem, s kolesom smo bili, ampak kolesarjenje v tisti peščeni klanec je bilo pač malo prevelik zalogaj. Potem pa kar naenkrat zavedanje, da smo na najvišji točki Golovca in da bo šlo od tam samo še navzdol. Dobesedno in preneseno. Tečem hitreje, kot sem se peljala dol. Pa nisem hitra tekačica. Ja, tako počasi je šlo. Milimeter po milimeter, kamenček po kamenček, grozo po grozo. Verjamem, da lahko kdo tudi misli, da pretiravam. Ko bi vsaj! Parkrat sem se že videla, kako letim čez balanco. Potem je bil en del prestrm, da bi se upala peljati, in sem šla par metrov raje ob kot na. Če bi imela tisto pikico več poguma, bi se veliko raje peljala, ker hoja po tistem klancu ob kolesu je safr, ker moraš na polno bremzat, ker te kolo kar vleče naprej. Pa potem spet malo na kolo. V enem ovinku sem si skoraj fentala gleženj, ker sem tako počasi zavijala, da sem se v bistvu ustavila in sem morala stopiti dol. Direktno v en jarek s spodvitim gležnjem. Ampak na srečo nič hudega.

Uroš je ves čas vozil malo pred mano in me pridno spodbujal, čeprav sem mu večkrat rekla, naj gre kar naprej. Blazno lepo od njega, zato res s težkim srcem napišem, da mi je šlo to na živce. Ker sem imela toliko dela s sabo in svojo glavo, da se nisem imela časa ukvarjat še z njim, kako se ukvarja z mano (sori še enkrat, src). No, nekje proti koncu se je le odpeljal naprej. Jaz pa še vedno prav počasi, polna groze in na robu joka dol. Da ne omenjam tega, da so mi roke od nenehnega stiskanja bremz, ko sem se že bala, da se bo kaj utrgalo, skoraj odpadle.

Ko sem se pripeljala dol, je Anja rekla, da je ponosna name. Če je ne bi tako dobro poznala, bi verjetno mislila, da me zajebava. Skoraj bi jo že natulila, kako le je sploh lahko ponosna name, če sem ravnokar vsa objokana in tresoča se prilezla dol počasneje kot polž. Ampak vem, da ve, da je to zame res velika zadeva in se ne bi tako zajebavala iz mene. In izkazalo se je, da ravno zato. Ker je to zame tako velika zadeva, pa sem se dol vseeno pripeljala, ne pristopicljala ob kolesu. Ker je bila namreč prepričana, da bom dol pristopicljala, in jo je skoraj vrglo na rit, ko ji je Uroš povedal, da se peljem. Tako sta mi oba še enkrat povedala, da sta ponosna name in mogoče sem se jima celo zahvalila (sori, ampak se res ne spomnim).

In zdaj lahko (recimo da s ponosom) rečem, da je Golovec s kolesom premagan. Ampak vseeno ne verjamem, da ga bom na tak način v bližnji prihodnosti še kaj obiskala. Je bilo dovolj groze za nekaj časa.

No, ko sem po Golovcu prišla k sebi, smo lahko nadaljevali pot. Ker smo bili že kar fino zdelani od sonca (in Golovca) in lačni kot volkovi, smo en del PST izpustili in odšibali direktno do naju, kjer smo zmazali en kup makaronov in popadali dol. No, Anja je morala prej priti še do doma.

42 kilometrov za začetek sezone sploh ni švoh. Sploh, če je vmes Golovec.


3 komentarji:

  1. Super objava :), še posebej mi je všeč, ker sem lanski 1. maj doživela podobno zgodbo. :D V glavi sem imela, da gremo na turistični izlet po PST, obula sem si seveda balerinke in pajkice in počasi sva se odpeljala iz Viča po PST v smeri urinega kazalca ;) Vse je bilo tako u izi, z malo iskanja okrog Koseškega bajerja in Bežigrada (kot si napisala, je res slabo označeno) in ker sva pišla že čez polovico sva rekla, da nadaljujeva kar do konca. In kar naenkrat naju pot pelje čez Golovec. Groza! V balerinkah sem komaj vlekla kolo za sabo v klanec, navzdol pa podobna izkušnja. Kmalu sem še zletela v prepad, ker so bile zavore preslabe....grozno. Na koncu so tudi meni kmalu odpadle roke od močnega pritiskanja na zavore. kakorkoli popolnoma te razumem ;) Pa čestitke za premagan strah! :)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Najprej hvala za čestitke :) Čisto premagan sicer sigurno ni, ampak sem tudi sama vesela, da se mi je približno 95 % poti uspelo dejansko peljati.
      Sem pa prebrala pri tebi, da si šla lani tudi ti okoli. Pa verjamem, da je bilo v balerinkah in pajkicah grozno. Ampak zdaj je pa verjetno samo še zabavno :) Pa upam, da ni bilo hujšega pri padcu. Sem videla, da si šla pa letos proti Iškemu vintgarju, tisti konec je res fajn za kolesarjenje, sem pa jst, ko sem bila še v tistem koncu, zelo rada hodila do Podpeškega jezera. Prav fino se razmigaš, pa če je voda dovolj topla, se potem lahko še vržeš not in se shladiš :) Večkrat prakticirano.

      Izbriši
    2. No na srečo ni prišlo ravno do padca, ampak sem v zadnjem trenutku uspela ustaviti kolo, ker bi drugače s kolesom vred šla v prepad. Je pa vožnja proti Iškemu vintgarju res lepa, Podpeškega jezera pa ne poznam, se moram pozanimat :)

      Izbriši