Študentske dogodivščine: kako sem bila obtožena, da zavajam fante

Ne vem, kako se mi je danes na poti iz službe to prikradlo v spomin, ampak dejstvo, da se mi je, kar kliče po novi objavi.

Bilo je nekje na začetku faksa, drugi letnik, se mi zdi. Z nekaj študenti (nekaterimi kolegi, nekaterimi nepoznanimi) smo stali v krogu in se pogovarjali. Prizor, ki ga lahko med študijskim letom vsakodnevno vidiš na fakultetnih hodnikih. V tej skupini študentov sva stala tudi jaz in imenujmo ga gospodič Radbibejbo. Med nama ni bilo nobene posebne interakcije, pač sva se znašla ob istem času na istem mestu in v istem pogovoru, najbrž sva si izmenjala tudi kakšno besedo. Ne spomnim se, o čem smo se pogovarjali, ampak to niti ni tako zelo pomembno.

Fast forward v tisto (mogoče naslednje, saj ni važno) popoldne. Z gospodičem Radbibejbo debatiram po enem od internetnih komunikacijskih kanalov (ne spomnim se, kje smo debatirali pred mejlom in fejsbukom). Moja fotka me prikazuje, kako sedim nekje ob morju (in zrem v daljavo?). Vem, da informacija deluje kot nepotrebna, ampak se bo izkazalo, da sploh ni tako. Med drugim mi pove, da imam lep nasmeh, in meni se že začenja dozdevati, kam pes taco moli.

Fast forward v naslednje popoldne (ali pa še kakšno malce naprej). Z gospodičem Radbibejbo sva spet udeležena v internetni komunikaciji. Nimam pojma, o čem se pogovarjava, ampak to spet ni pomembno ... dokler ne pridemo do trenutka, ko pogovor steče nekako takole:

GR (gospodič Radbibejbo, če slučajno stojite na lajtungi): Luštna fotka, a to te je pa fant na pomolu slikal? 

(GR se v tem trenutku prelevi v gospodiča "Neočitnega" Radbibejbo)

T: Ne, na eni skali sva sedela.

GNR-ju se odpelje: Aha, pa smo spet tam! Vse slovenistke ste iste! Zadnjič na faksu sem pa dobil malo drugačen občutek! Sem mislil, da si drugačna, ampak si taka kot vse druge, ti tudi samo zavajaš! (In še nekaj podobnih besnih stavkov, ki vso krivdo valijo name.) 

Takrat sem samo še obstala odprtih ust in nisem vedela, kaj naj naredim. A naj se mu opravičim, ker je očitno mislil, da ga pecam? A naj ga nekam pošljem, ker je njegova krivda, da to, da sem bila udeležena v istem pogovoru kot on, ga najbrž kdaj pogledala (ker pač gledaš ljudi, s katerimi se pogovarjaš) in mu namenila kakšno besedo, dojema kot pecanje in zavajanje? Ne vem točno, kaj sem mu rekla, ampak verjetno sem hitro zaključila pogovor in si mislila, na koga, za vraga, sem naletela.

Po tem pripetljaju se mi zdi, da nisva nikoli spregovorila kaj več kot kakšen živijo, pa še to je on ponavadi raje "neočitno" pogledal stran. 

In to, dragi moji, je zgodba o tem, kako sem bila obtožena, da zavajam fante.