S temle zapisom se poigravam že od začetka leta. Takrat sem namreč začela razmišljati, da bi si zadala cilj, da v tem letu napišem (vsaj) sto objav. Ta cilj sem imela že ves čas v glavi, vendar ga nekako nisem upala zapisati. Do zdaj. Zakaj sem si ga zadala?
Ker rada pišem. Ker bi rada pisala še več. Vem, da kvaliteta prevaga nad kvantiteto, in nikakor ne mislim tule gor štepat nekih brezveznih objav samo zato, da bodo. Seveda se zavedam, da sem to sicer enkrat že naredila, vendar nikakor ne nameravam delati prav pogosto. In mogoče se tudi ta objava komu zdi čisto neumna, ampak se ne bom sekirala. Včasih človek rabi eno neumno objavo, da ga spet spravi v pogon.
Ta cilj sem si zadala, ker bi se rada še malo bolj posvetila pisanju. Seveda sploh ne bi škodilo, če bi se tako zavzeto posvetila tudi pisanju diplome, vendar o tem ne bi rada govorila. Kar je seveda neumnost, ker sem ravnokar sama to omenila. In eno na to temo imam tudi namen napisati, ampak ne danes. Ker ni čas za to. Torej poskusimo pozabiti, da sem to napisala in da ste to prebrali.
Pisanje me sprošča (čeprav včasih bijem bitko z uro, ker imam nek neumen občutek, če zadevo objavim po polnoči - v smislu da če tisti dan napišem še eno objavo, bosta v istem dnevu dve, tega pa nočem, ne me spraševati, zakaj, ker ne vem), rada oblikujem stavke in se igram z besedami. Če že ne morem pisati pesmi, pa hočem vsaj pisati. Vem, lahko bi enostavno pisala dnevnik, vendar imam rada, da ljudje moje besede berejo. Ne vem, zakaj. Mogoče zato, ker si rada domišljam, da pišem dobro, pa naj se sliši še toliko samovšečno. Priznam, včasih mi gre na živce, ko me kdo vpraša, na koga se nanaša kakšen zapis (pa sploh ni nujno, da se nanaša na kogarkoli konkretno), se pa trudim, da me to vseeno ne bi preveč živciralo. Ker nočem, da bi to vplivalo na tisto, kar pišem.
In spet mi je uspelo zaiti čisto nekam drugam, kot sem nameravala. Tudi to je čar pisanja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar