(Napisala sem vsaj pet začetkov te objave, pa mi noben ni bil všeč, zato začenjam tam, kjer se je začel ta tok misli.)
In ko nekomu končno na glas poveš/napišeš stvari, ki te mučijo in ti kradejo spanec, je blazno težko. Besede ne gredo z jezika, težko dihaš, solze polzijo po licih in se nočejo ustaviti ... Ampak ko daš enkrat to iz sebe, je občutek osvobajajoč. Počutiš se par sto kil lažjega. In zvečer namesto da bi razmišljal o svojih tegobah, v glavi sestavljaš novo objavo za blog (ki bo seveda govorila ravno tem) in tuhtaš, ali vzeti v roke telefon, da svoje misli zapišeš. In ga vzameš, ker iz lastnih izkušenj veš, da ne bodo v glavi pridno počakale naslednjega dneva. In ne moreš iz svoje kože in objavo sproti pravopisno popravljaš, čeprav veš, da jo boš itak pretipkal in v teku tega procesa vstavil vse manjkajoče črke, popravil tiste, ki so napačno pritisnjene, in še petkrat preveril, ali vse štima. In itak boš takrat, ko boš čez pol leta bral stare objave, našel vsaj eno napako in se spraševal, kako si jo lahko spregledal.
Ampak to sploh ni tisto, kar sem hotela napisati, misli so mi enostavno odtavale. Napisati sem hotela, da je fajn enkrat za spremembo zaspat še s kakšnimi drugimi mislimi v glavi. Pa čeprav se tegobe zgolj z izpovedjo sploh ne zmanjšajo. Enostavno jih je "lepo" še s kom deliti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar