Ko društvo hokejskih upokojencev spet zaigra

V ponedeljek sem imela po dolgem času možnost v živo gledati hokej. Sicer ni bila klasična hokejska tekma, ampak vseeno je bilo super spet sedeti na tribuni ledene dvorane. Ponedeljek je bil v Tivoliju namreč dan slovenskega hokeja - dve revialni tekmi in uradna predstavitev olimpijskega dresa. Na žalost smo bili na napačni tribuni, da bi dobili raglje, ki so jih pridno delili nasproti nas, poleg tega pa nihče ni povedal, kje lahko prevzamemo olimpijske ploščke, tako da sem ostala tudi brez tega. Ampak sem vseeno uživala v prijetnem večeru.

Najprej so se pomerili (3 x 15 minut, igra brez prekinitev) hokejisti z največ naslovi državnega prvaka proti igralcem, ki igrajo v INL in EBEL. Veterani proti mladincem, bi lahko rekli. Ta mladi so se malo šparali in delovalo je, kot da imajo ogromen rešpekt pred starejšimi. In tak je bil tudi končni rezultat - 9:2 v korist veteranov.

V premorih med tretjinami so se nekateri hokejisti pomerili še v hitrosti strela in hitrostnem drsanju. Ko je rolba med obema tekmama počistila led, pa se je končno začel tisti "pravi" del, tisto, na kar smo najbolj čakali. Najprej uradna predstavitev novega dresa, pred katero so pokazali še druge slovenske drese od osamosvojitve naprej. Meni je novi dres všeč. Res je, da je zelo drugačen od prejšnjega - zelena namesto rdeče, nič več risa na prsih (risi zadnje čase pač radi bežijo), ampak je še vedno lep.

 

Še bolj kot uradno predstavitev novega dresa (konec koncev so ga že prej pokazali na televiziji) pa smo seveda čakali drugo tekmo, na kateri se je letošnja olimpijska reprezentanca pomerila proti olimpijski reprezentanci s sarajevskih olimpijskih iger 1984. Z olimpijskih iger izpred 30 let. In če potem pomislimo, da na tistih olimpijskih igrah pač niso bili stari ravno enajst let in tri mesece, ne moremo drugega, kot da jim zaploskamo. 

Sploh ne znam z besedami povedati, kakšen užitek in, konec koncev, v kakšno čast mi je bilo gledati legende slovenskega hokeja, kako kot ekipa drsajo po ledu in igrajo proti svojim mlajšim kolegom. In kako lepo je bilo gledati, kako pri 50+ letih še vedno znajo. In en tak lep in topel občutek je bil, ko se je cela dvorana veselila z njimi, ko so dosegli gol, ko je cela dvorana pri vsaki akciji navijala za njih. Tekma, ki je trajala 2 x 15 minut brez ustavljanja ure, se je končala s prijateljskih 3:3. 

Na koncu je bila na vrsti še pogostitev s šampanjcem (pogostili so seveda hokejiste, ne nas), kjer je bilo prav zabavno, kako so "letošnji" hokejisti kozarček vsi po vrsti odklonili, sarajevska ekipa se ga ni pa niti najmanj branila. 

Seveda ni šlo niti brez obveznega fotografiranja, ko je igralce vsak fotograf malo po svoje komandiral, kako naj se postavijo. 

Na tej točki se je dvorana že zelo izpraznila in tudi mi smo se odločili, da se počasi odpravimo proti domu, saj se je ura že pridno bližala deseti.

Vse skupaj lahko opišem kot eno zanimivo, lepo in prav posebno dogodivščino. Napisala bi enkratno, ampak ne bom, ker upam, da mi bo še kdaj uspelo videti kaj podobnega. Ker tole v ponedeljek je bil čisti užitek za takega hokejskega navdušenca, kot sem sama.