Ni navdiha, ni panike!

Vsak, ki je na tem mestu prebral več kot objavo ali deset, ve, da sem včasih pisala pesmi (blazno rada bi napisala, da jih pišem, ampak to bi bila pač grda laž, ker je moja zadnja pesem nastala že kar nekaj časa pred poroko, ki pa tudi ni bila ravno včeraj). In ta vsak tudi ve, da izgube navdiha ne prenašam najbolje. Če slučajno komu peša spomin (ali pa me ne bere toliko časa, da bi vedel).

Naslov tega zapisa se mi je že nekaj dni valjal po osnutkih, čakal je samo, da bom izvolila spodaj dodat še besedilo, ker bi samo naslov pač čudno izgledal (ja, napisala sem izgledal, in ja, vem da se lektorji križamo, ko vidimo to besedo). Imela sem cel plan, kako bom napisala, da sem se sprijaznila s tem, da je moja pesniška kariera že za mano in ne bom novi Prešeren, Šalamun ali Makarovičeva, da me otroci čez petsto let ne bodo preklinjali, ko se bodo morali o meni učiti v šoli. Hotela sem napisati, da sem se sprijaznila s tem, da navdiha ni več.

Potem pa sem šla včeraj danes spat, in ko sem ležala v postelji, me je nenadoma prešinilo, da navdih vendarle ni povsem izginil. Že res, da v kleti nimam masovne pesniške proizvodnje, pa vendarle zdaj že nekaj časa kar pridno pišem blog. Tudi tega namreč ne morem pisati brez navdiha, sploh če vas nočem dolgočasiti z objavami tipa danes sem vstala ob devetih, pojedla kosmiče, se igrala z mačkom, zlektorirala tri tekste za radio, šla dvakrat lulat, pojedla kosilo, brala, zlektorirala še en tekst in šla petkrat lulat, natulila mačka, naj ne bo tečen, in moža, zakaj ni pomil posode, povečerjala in šla spat.

Navdih torej je, samo da je preusmerjen drugam. In ne psihiram se več, da že toliko časa nisem napisala nobene pesmi. Danes sem šla v spomin na dobre stare čase (kako zelo obrabljena fraza!) brskat po svojih dveh zvezkih pesmi. In med drugim na prvi strani drugega našla tudi spodnjo fotko.

In še vedno upam, da kdaj v (bližnji) prihodnosti napišem še kakšno pesem. V spomin na vse pretekle pa ena iz arhiva, za katero res ne morem verjeti, da je tule še nisem objavila, ker mi je ena najljubših. 

Če prestopiš prag, pusti dušo zunaj

– tam notri ni prostora zanjo.

Prostor je le za čisto spokojnost,

za odklop od sveta,

za odklop od vsega hudega.

Prostor je le za užitek v brezdelju,

za neskončne sekunde sreče

in za trenutke brezmejne miline.

Le vstopi, le dušo pusti zunaj.

... In krvavo nebo bo polno zvezd,

ki bodo svetile v spomin na tvoje življenje ...