Sedem stvari, po katerih se spominjam poročnega dneva

Od najine poroke je minilo slabo leto in pol in nanjo imam še vedno lepe spomine. Ker je bila res lepa. Nekaj malega sem že napisala, čeprav se tisto niti ni nanašalo na dogodke kot take. Danes pa bom govorila ravno o dogodkih, vendar ne o tistih klasičnih - seveda se spominjam, kako je bilo lepo, ko me je Uroš na vrhu smučišča prvič zagledal in potočil kakšno solzico, čustev ob govoru matičarke in podobnih stvari. Govorila bom o dogodkih, ki so prav tako zaznamovali najin poročni dan, ampak na drugačen način.

Avtor vseh fotk: Janez Kotar

1. Taščin padec. Na žalost moja (takrat že nič več v. d.) tašča ni mogla biti z nama ves čas. Na pogostitvi po obredu se je namreč nerodno udarila v stojalo za dežnike, ki je malomarno stalo kar sredi terase, in jo je zet odpeljal v zdravstveni dom, da so ji oskrbeli rano. Na srečo ni zamudila nobenega "pomembnejšega" dela dneva in je bila pred najinim prvim plesom že nazaj, vseeno pa je škoda, da ni mogla biti prisotna ves čas.

2. Alkohol. Ne, nisem se na mrtvo napila niti se ni na mrtvo napil Uroš. Se mi je pa pri pregledovanju fotk pokazala ena zanimiva stvar - Uroša sem na precej fotkah videla z alkoholom v rokah. Vem, nič takega, ampak Uroš popije zelo malo alkohola. Če gremo zvečer na pijačo, popije radler ali dva, nikoli več, zato me je količina alkohola, ki jo je popil na poroki, presenetila. Še enkrat, ne govorim o napijanju na mrtvo, da ne bo pomote, ampak že npr. dva kozarčka žganega in pet kozarcev vina je veliko več, kot bi bil navajen spiti.

3. Vožnja. Mami je bila super šofer. Mogoče nekoliko hitra (vendar vseeno nikoli čez omejitev), vendar super. Med vožnjo sva se veliko presmejali in vmes mi je rekla, da delujem zelo skulirano glede na pomembnost dneva. Spomnim se, kako sem ji dvakrat ali trikrat rekla, če gre lahko malo počasneje, ker za nama nisem videla vseh avtomobilov, ki bi tam morali biti.

4. Traktorist. Ta točka se prav lepo povezuje s prejšnjo. Ko sva že ugotavljali, da bi bilo dobro nekje ob cesti ustaviti, da se kolona spet strne, se je pred nama narisal traktor, kar se nama je zdela idealna priložnost, da se kolona strne, brez da se ustaviva. Seveda k vožnji sodi tudi hupanje in tako sva pohupali. Traktorist se je najprej samo na hitro obrnil, ko pa je ugotovil, kaj točno se dogaja, se je obrnil še nekajkrat za dlje časa in se vsakič smejal do ušes. Verjetno sva mu tudi nekoliko polepšali dan.

5. Lakota! Poročni dan je take sorte dan, da enostavno nimaš časa za hrano. Na pogostitvi pri nas doma se je dogajalo toliko stvari in toliko ljudi je bilo treba pozdravit, da nisem imela časa pojesti niti grižljaja. Spila sem kozarec soka in to je bilo to. Predjedi nisem niti od blizu videla - kaj se je jedlo, sem videla šele, ko sva dobila fotke. Vsakič, ko sem hotela iti iskat kaj za pojest, se je od nekje prikazal nekdo, ki mi je hotel čestitati. Od predjedi sem tako pojedla samo res minimalen košček kruha in pikico pršuta, ki mi ju je morala mami skoraj dobesedno poriniti v usta. Vendar se do takrat v bistvu nisem še niti zavedala, da sem lačna, ker se je enostavno preveč dogajalo. Proti koncu fotkanja pa sem začutila, da sem nekoliko švoh in da mi v bistvu po želodcu prav grozno kruli. Ob vrnitvi h koči je bila zunaj Ajda Maša, ki je (v štosu) vprašala, kje sva bila, da ona je lačna. Ob tej izjavi se mi je čisto odpeljalo in sem jo nazijala, da kaj se ima ona za pritoževat, da je lačna, da jaz še od sedmih zjutraj nisem nič jedla (ura je bila pa okoli sedem zvečer), tako da naj bo samo tiho. Kasneje sem se zavedla, da sem verjetno pretiravala, tako da sem se ji tudi opravičila. 

6. Riž povsod. Ampak res povsod. Midva niti nisva načrtovala, da bi imela riž, odločila sva se za milne mehurčke, se je pa našel nekdo, ki je riž prinesel s sabo in ga razdelil tudi drugim. Seveda je padel v vsako gubo obleke pa tudi v laseh ga je bilo vsaj za eno rižoto. Ko sem nekje ob dveh zjutraj razpela lase in stresla ven ves riž, ki sem ga imela na glavi, sem bila prepričana, da seveda ne more biti nikjer več. Ko pa sva ponoči že vsa utrujena prišla v sobo spat in sem odpela modrc, ga je vseeno popadalo po tleh še za kakšne pol porcije rižote.

7. Ples. Ja, prvi ples kot mož in žena pa to, ampak nimam v mislih tega. Ko sem bila majhna, sem zelo rada gledala moja starša plesat, njun ples je bil res prava paša za oči. In po več kot desetih letih spet videti njuno plesanje, mi je bilo enostavno neprecenljivo. Pa tudi brata že dolgo nisem zvlekla plesat, zato je bila to tudi fina priložnost za to.

Tako, prebila sem se skozi vseh sedem stvari, vendar še nisem končala. Ponujam vam namreč še tri bonus stvari, ki so se sicer zgodile naslednji dan, ampak si vseeno zaslužijo omembo. 

Na mestu najine poroke se je dalo tudi prespati in kar nekaj ljudi je to izkoristilo, tako da smo se malo podružili še naslednji dan.

8. Helijevi baloni. Doma sva na kanto za smeti navezala tri helijeve balone, da ne bi bilo dvoma, kje je treba zaviti k hiši. Tašča, ki je od doma odšla zadnja, da je še malo pospravila, je tiste tri balone potem pobasala in jih prinesla na poroko. Ker sva se odločila, da ne misliva napihnjenih vozit nazaj v Ljubljano, smo jih z nekaj prijatelji spraznili. In se smejali našim piskajočim glaskom.

9. Dobro jutro? Ko sva zjutraj dopoldne vstala, sva iz sobe stopila istočasno, kot so iz sosednje sobe prišle moje babe. Seveda pričakuješ kakšen dobro jutro, ampak če je ena od teh bab Anja, iz njenih ust pač ne bo prišel dobro jutro, ampak "a sta seksala".

10. Pomanjkanje cunj. En dan pred poroko sem si doma lepo spakirala cunje, da jih bom vzela s sabo za naslednji dan. Potem pa sem jih vzela iz potovalke, da sem šla v njih še k frizerju in vizažistki, in jih seveda potem pozabila dat nazaj v potovalko. Rezultat? Naslednji dan je bil Uroš spet obsojen na poročno obleko, obute je imel superge, jaz pa sem naokoli hodila v njegovih hlačah in puloverju, obute pa sem imela svoje petke. Povsem stajliš, vam rečem!