Zakaj lažeš svojim prijateljom ali Pot v službo nekega deževnega jutra

Zjutraj hitim na postajo še nekoliko zalimana, bojim se, da bom pozna, ker sem šla od doma malo kasneje, kot sem načrtovala. Izkaže se, da bi lahko hodila tudi v rikverc in čisto počasi, pa bi bila na postaji pravočasno, saj avtobus zamuja. To mi ni preveč všeč, saj nočem v službo priti prepozno. Med čakanjem na avtobus prideta na postajo dve muli, predvidevam, da srednješolki. Ko ju malo opazujem, se vprašam, od kdaj je sprejemljivo hodit v šolo v trenirki (oziroma se to sprašujem skoraj vsakič, ko se peljem na primer mimo kakšne šole). Če bi se jaz (ali kdorkoli drug) v gimnazijo prikazala v trenirki, bi me po moje v trenutku poslali domov, da se preoblečem. Pa kaj, če je bilo do doma 25 kilometrov, avtobus pa samo na vsako uro. Ampak to je že tema za kdaj drugič.

Ko končno pripelje avtobus (s skoraj desetminutno zamudo, pa so pred mojo samo štiri postaje), je precej bolj poln kot ponavadi, zato poiščem par kvadratnih centimetrov za stanje nekje na sredini. Preseneti me starejša gospa, ki sedi na zunanjem sedežu (notranji je seveda prazen) - vpraša me, če bi se usedla. Kar malo začudeno pogledam, saj imam s starejšimi gospemi, ki sedijo na zunanjem sedežu ob praznem notranjem, malo drugačno izkušnjo - ponavadi se obrnejo s hrbtom proti sredini avtobusa in poleg tega zelo grdo gledajo, da jih slučajno ne bi vprašal, če se lahko usedeš. Ampak podobne zadevščine so v tem kotičku že našle svoje mesto. 

Manj kot dve postaji naprej avtobus sunkovito ustavi, pademo v gnečo. Take gneče na tem mestu še nisem doživela, ne glede na to, kdaj ali/in v kakšnih razmerah sem se vozila v mesto. Premikamo se po polžje, začnem pogledovati na uro in vedno bolj mi je jasno, da mi nikakor ne bo uspelo biti v službi ob osmih. Niti petnajst čez še ne. Da bi malo pozabila na svojo živčnost zaradi zamujanja, poslušam, kaj se dogaja okoli mene. Najbolj me pritegne pogovor ene devetošolske mule in devetošolskega mulca (najbolj tudi zato, ker je najglasnejši). Deluje mi, kot da je ona malo zaljubljena vanj, njemu je pa malo nerodno. Prepričuje ga, da bi špricala prvo uro in šla raje na kavo. Med drugim prispeva tudi prvi del naslova. Prosi ga, če lahko piše po njegovem telefonu. Zdaj ima namreč kratke nohte in mu ga ne bo spraskala. Medtem voznik na polno zabremza in ena punca, ki se ne drži štange, skoraj podre starejšo gospo pri vratih. Vidi se, da ji je nerodno, starejša gospa pa ji z nasmeškom odvrne, da je že v redu, čeprav njen pogled daje slutiti, da vseeno ni. Devetošolska mula vpraša devetošolskega mulca, če mu gre kaj na živce. Ne slišim, kaj ji odgovori, pomislim pa, da meni pa gre malo, vendar to seveda zadržim zase. On še vedno ni prepričan, ali bi res šprical prvo uro, ona pa se ne da, res bi ga rada zvlekla na tisto kavo.

Potem počasi neham poslušati, saj se bliža železniška postaja. Ko izstopim, drvim proti službi, prehitevam ljudi po levi in po desni, čeprav s svojim ogromnim dežnikom malo težko manevriram med njimi. Razmišljam, ali naj se spotoma ustavim, da vzamem kavo za s sabo za en evro, ki je tako zelo boljša od tiste iz službenega kavomata. Sklenem, da že tako in tako zamujam, tako da se tista minutka več ne bo pretirano poznala. Zavijem v lokal, vzamem kavo, grem ven in ugotovim, da sem notri prebila ravno celo rdečo luč, ki traja 70 sekund, pridem direktno na zeleno, kar pomeni, da v bistvu nisem izgubila čisto nič več časa, saj bi ga drugače porabila za stanje na semaforju. Imam nekaj problemov z zapiranjem in odpiranjem ogromnega dežnika, ker mi eno roko okupira vroča kava. Ko pridem v službo, mi prijazni vratar prihrani še nekaj dodatnih korakov in mi on "poštemplja" dvigalo, da ga ni treba meni. 

Za mizo se usedem ob pol devetih in tako se moja pot v službo nekega deževnega jutra konča.