O poti v službo sem enkrat že pisala, pa sem si danes mislila, da bi pa lahko na enak način sestavila še zapis o poti iz službe. Zakaj pa ne?
Ura se bliža deseti, Uroš mi pošlje esemes, kje sem, in malo nejevoljno natipkam, da še vedno v službi. ("Zabavna" stran dela pri dnevnem časopisu je ta, da nikoli ne veš, kdaj se bo tvoja služba zaključila. Ljudje me, ko izvejo, kje delam, radi vprašajo "do kdaj pa potem delaš" in me čukasto gledajo, ko jim odgovorim, da dokler ni vse narejeno.) Precej sem že utrujena in rada bi odšla domov. Črke mi že malo plešejo pred očmi in komaj mi je še jasno, kaj berem, v želodcu mi kruli. Pogledujem na uro in odštevam minute, ki jih še imam do avtobusa. Če tega zamudim, je naslednji namreč šele dobre pol ure za njim.
Preberem članek do konca, potem uleti še eden, odprem ga s težkim srcem, saj mi je jasno, da se možnost, da ujamem avtobus, iz minute v minuto zmanjšuje. Dokončam članek, prosim, če lahko grem, in skoraj še preden slišim ja, skočim s stola in sem že napol oblečena. Dvigalo mi seveda odpelje pred nosom in živčno pogledujem na uro, med vožnjo dol pa Urošu na hitro pošljem esemes, da hitim na postajo, in upam, da mi uspe ujeti avtobus.
Stopim iz dvigala, rečem adijo novemu prijaznemu varnostniku, za katerega mi je končno jasno, iz kje mi je znan, ko vidim njegovo majico (prvi del naslova). Že prvič, ko sem ga videla, sem ga hotela vprašati, iz kje mi je znan, pa sem se potem zadržala, ker mi je jasno, da je to ena najbolj obrabljenih pecarskih fraz. To bi sicer vprašala, ker me je res zanimalo, ampak pač ne morem vedeti, kako bo razumljeno na drugi strani. Ko pa danes vidim njegovo majico, mi takoj postane jasno, da mi je znan s faksa. Hočem že reči, da imam tudi sama enako, ampak samo odhrumim skozi vrata, ker se mi preveč mudi.
Na postajo hitim, kot bi mi gorelo pod nogami in moja hitrost je po moje višja od tiste, s katero sem se peljala s kolesom z Golovca. Ko zavijem zadnji ovinek proti postaji, opazim, da na njej stoji avtobus, ampak na srečo ne moj. Ob prihodu na postajo boječe pogledam prikazovalnik prihodov, saj se bojim, da sem avtobus že zamudila. Oddahnem si, ko vidim eno minuto, in ko se obrnem, avtobus že prihaja na postajo. Ko se usedem, si še enkrat oddahnem, nato pa iz torbe povlečem Krive so zvezde, ki mi jo je le uspelo kupiti. Nisem še daleč, ampak mi je že zelo všeč. Vožnja mine zelo hitro, zato mi ne uspe prebrati kaj več od enega poglavja.
Doma me že pri vratih pozdravi muc, nekajkrat zamijavka in se malo podrgne po mojih nogah, nato pa začne noreti. Naredim si še večerjo in se zvalim na kavč, vesela, da sem končno doma in se bom najedla.
Ni komentarjev:
Objavite komentar