Danes je spet ena tistih objav, za katero ne vem, kako bi začela. Napisala in pobrisala sem kup začetkov, noben mi ni bil všeč, zato spet začenjam tam, kjer se začnejo moje misli.
Normalno je, da se nekatera prijateljstva obdržijo, druga pa zamrejo. In s tem ni prav nič narobe. Tak je pač njihov naravni potek. Obstanejo pa lahko samo, če se za to trudita obe strani (to seveda ne velja samo za prijateljstva). Ko se ena stran neha truditi, to nezadržno pelje v konec. Včasih se seveda zgodi tudi, da se nehata truditi obe strani. Kadar gre pa samo za enostransko ohladitev, je težko biti na tistem drugem koncu. Sploh če si v ohlajeno prijateljstvo resnično verjel in vanj vlagal. In če je prijateljstvu (vsaj tako si bil prepričan) kazalo zelo dobro.
Pač ne moremo vedno dobiti tistega, kar želimo. Prej se sprijaznimo s tem, lažje je. Ampak z nekaterimi takimi izgubami se je težko sprijazniti. Na začetku se še trudiš nekako obdržati izgubljeno prijateljsko vez, ko pa z druge strani ni dobesedno nobenega odziva, se ti začne zdeti nekoliko glupo. Ampak nikakor ne vseeno. In se še štiri leta kasneje sprašuješ, "kaj je šlo narobe". Spominjaš se vseh stvari in občutkov, ki si jih s človekom delil, spomniš se nočnih pohodov, ko še nisi hotel iti spat, ker se je soba vrtela okoli tvoje osi, sprehod pa je alkoholne hlape v tvoji glavi nekoliko omilil. Spomniš se vseh partij taroka, delov Prijateljev, Mladih zdravnikov in drugih nadaljevank, ko bi se bilo treba učiti. In vseh teh trenutkov ti je žal.
(Vem, tole se bere kot najstniško objokovanje bivšega tipa, se opravičujem.)
Ne rečem, še vedno se z veseljem spominjam vsega tega, pa vendar ima malo grenak priokus, ker vem, kako se je končalo. In zelo za malo se mi zdi, da se je nekje drugje po moji zaslugi razvilo neko hudo prijateljstvo, ki še vedno traja, jaz pa sem ostala nekje zunaj. Za malo se mi zdi zaradi osebe, ki me je "zamenjala" na drugi strani. Nisem zamerljiv človek, ampak to pa zamerim. Ker se mi zdi grdo.
Normalno je, da se nekatera prijateljstva obdržijo, druga pa zamrejo. In s tem ni prav nič narobe. Tak je pač njihov naravni potek. Obstanejo pa lahko samo, če se za to trudita obe strani (to seveda ne velja samo za prijateljstva). Ko se ena stran neha truditi, to nezadržno pelje v konec. Včasih se seveda zgodi tudi, da se nehata truditi obe strani. Kadar gre pa samo za enostransko ohladitev, je težko biti na tistem drugem koncu. Sploh če si v ohlajeno prijateljstvo resnično verjel in vanj vlagal. In če je prijateljstvu (vsaj tako si bil prepričan) kazalo zelo dobro.
Pač ne moremo vedno dobiti tistega, kar želimo. Prej se sprijaznimo s tem, lažje je. Ampak z nekaterimi takimi izgubami se je težko sprijazniti. Na začetku se še trudiš nekako obdržati izgubljeno prijateljsko vez, ko pa z druge strani ni dobesedno nobenega odziva, se ti začne zdeti nekoliko glupo. Ampak nikakor ne vseeno. In se še štiri leta kasneje sprašuješ, "kaj je šlo narobe". Spominjaš se vseh stvari in občutkov, ki si jih s človekom delil, spomniš se nočnih pohodov, ko še nisi hotel iti spat, ker se je soba vrtela okoli tvoje osi, sprehod pa je alkoholne hlape v tvoji glavi nekoliko omilil. Spomniš se vseh partij taroka, delov Prijateljev, Mladih zdravnikov in drugih nadaljevank, ko bi se bilo treba učiti. In vseh teh trenutkov ti je žal.
(Vem, tole se bere kot najstniško objokovanje bivšega tipa, se opravičujem.)
Ne rečem, še vedno se z veseljem spominjam vsega tega, pa vendar ima malo grenak priokus, ker vem, kako se je končalo. In zelo za malo se mi zdi, da se je nekje drugje po moji zaslugi razvilo neko hudo prijateljstvo, ki še vedno traja, jaz pa sem ostala nekje zunaj. Za malo se mi zdi zaradi osebe, ki me je "zamenjala" na drugi strani. Nisem zamerljiv človek, ampak to pa zamerim. Ker se mi zdi grdo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar