Kaaakor vihaaaaaaar

Uvrstitev naših hokejistov v četrtfinale olimpijskih iger je bila svojevrstna senzacija, ki si zasluži en tak pohvalen zapis v blog, kot je tale.

Reuters

Kot je rekel že Kristan s solzami v očeh, ko je dajal izjavo po tekmi z Avstrijo (zame je bil to najbolj ganljiv trenutek letošnjih olimpijskih iger, tudi sama sem, jokica, kakršna sem, potočila kako solzico ali sedem), "ne vem točn, kje naj začnem" ... In ker ne vem, kje začeti, se bo mogoče tale zapis zdel kot ena nepovezana celota, ampak tokrat se ne bom sekirala. 

Risi so na teh olimpijskih igrah dosegli veliko več, kot bi si kdorkoli upal predstavljati. Že uvrstitev na njih je bila zelo prijetno presenečenje in spomnim se, kako smo se je ravno pri mami veselili. Če je takrat marsikdo mislil, da je to največ, kar lahko dosežejo, pa so vsem tistim pokazali, da lahko dosežejo še več. Na primer sedmo (!) mesto na olimpijskih igrah. 

Spisali so res lepo pravljico in za to se jim lahko samo zahvalimo in globoko priklonimo. To je res ogromen dosežek za državo s 148 registriranimi hokejisti in vsega sedmimi ledenimi ploskvami - toliko jih ima najbrž vsako manjše kanadsko ali švedsko mesto. Vem, da so bile te številke že milijonkrat prežvečene, samo se mi vseeno zdi, da je prav, da se usidrajo v našo zavest, saj se tako velikost dosežka še dodatno izkristalizira. Potem pa dodajmo še to, da sta od naših igralcev samo dva NHL videla od blizu, trenutno pa tam igra samo eden, pri Slovakih pa denimo v NHL igra deset igralcev, cel kup drugih pa še v KHL. In te igralce so premagali.

Pokazali so res nore predstave in tudi nekaj zadetkov je bili nedvomno takih, da bi lahko krasili vrhove lestvic najlepših zadetkov olimpijskih iger. In tega ne pišem samo zato, ker so jih pač dali naši. Pa tudi Kristanove obrambe so me včasih pustile odprtih ust, ker sem pak že videla v golu. In videti na klopi tudi ob slovenskih zadetkih vedno resnega Kopitarja starejšega, ko se ob golu (gol za 4:0 proti Avstriji) poveseli in nasmeje, tudi če le za nekaj trenutkov, je neprecenljivo. 

Poleg tega, da so na vsaki tekmi puščali srce na igrišču in pritegnili tudi mednarodno pozornost in simpatije, so (vsaj tako sem to videla jaz) povezali tudi celotno slovensko olimpijsko reprezentanco. Že gesta z dresi za vsakega olimpijca se mi je zdela zelo simpatična, še lepše pa jih je bilo videti na prvi tekmi skakalcev, kako so navdušeno navijali za naše. Se mi zdi, da je to sprožilo še vse tisto drugo navijanje naših za naše. 

Res škoda, da je te pravljice konec, ampak vseeno je trajala dlje, kot bi si drznili upati pred začetkom. Zato mi ne preostane drugega, kot da jim za konec še enkrat namenim globok poklon. Fantje, carji ste!