Letos sem tekaško sezono začela slaba dva meseca prej kot lani. Dopoldne sem gledala skozi okno in se odločila, da ne morem biti cel dan med štirimi stenami. Tako sem popoldne obula tekaške superge in se odpravila ven. Prepričana sem bila, da bom pretekla ravno nekih tristo metrov in zraven skoraj umrla, saj je od mojega zadnjega teka minilo točno pet mesecev in začetek tekaške sezone je itak vedno naporen. (Čeprav je res, da ne morem ravno reči, da sem imela lani neko hudo tekaško sezono, ker sem šla teč ravno nekih petkrat ali šestkrat.)
No, šlo je presenetljivo dobro, zato tale objava ni naslovljena "Poštenega najditelja moje tekaške kondicije prosim, naj jo vrne", kot sem si najprej zamislila. Kar je super, saj to pomeni, da ni čisto izginila, ampak po drugi strani bi bil pa to prav dober naslov objave.
Ampak nazaj k teku ... Vedno bolj ugotavljam, da enostavno nisem neka huda tekačica. Pa tega ne pišem kot izgovor, če bi to uporabljala kot izgovor, se sploh ne bi spravila teč. Včasih preberem na kakšnem blogu/forumu zapise v smislu "že sto let nisem tekla, čisto sem brez kondicije, v 40 minutah sem pretekla samo osem kilometrov". In se počutim bedno. Ker meni je na primer danes v 40 minutah uspelo narediti (ne bom napisala preteči, saj vsaj tretjina ali pa še več ni bila tek) celih pet kilometrov. V bistvu niti toliko ne, ampak še 100 metrov manj. In potem gledam tam eno bejbo v tekaški jakni še bolj vpadljive barve, kot je moja, ki v resnici sploh ni tekaška, kako jo šiba s hitrostjo, ki jo jaz lahko mogoče držim minuto in tri sekunde. In velikokrat ljudje tak tempo označujejo za lahen tek.
No, pri meni lahen tek ne obstaja. Tek je tek in ta ne more biti nikoli lahen, saj mi srce, ko samo pomislim na to, da bi prešaltala iz hoje v tek, poskoči na 170 utripov na minuto. Pač ne morem lahno teči. Lahko tečem ali pa ne. In vsak tek mi je težak. Včasih se res počutim, kot da sem največji kavčarski krompir, kar jih je, čeprav vem, da nisem. Saj vem, da nismo vsi za vse, ampak prav bedno je vedeti, da vsak drugi človek, ki vsaj malo miga, lahko preteče več in hitreje kot jaz. In res se trudim, da me to ne bi preveč obremenjevalo, ampak včasih še vedno me.
Saj na koncu dneva itak premaga to, da se počutim dobro, ker sem naredila nekaj zase, vseeno pa mi tam nekje po levi rami skače en mini hudiček, ki se mi reži v glavo, ker tek pač ni moja stvar. Seveda pa to nikakor ne pomeni, da se moja tekaška sezona ne bo nadaljevala. Ignorirala bom tega hudička in mogoče, ampak res samo mogoče, se bom lahko nekoč jaz njemu režala v glavo, ker mu bom dokazala, da se moti.
Oo pridna! Jas sem svojo tekaško kariero nekako pustila. Čeprav se po teku počutim super, je velikokrat sam tek velika muka in dolgčas mi postane, čeprav se mogoče to čudno sliši. Ti kar pridno nadaljuj in ne se ozirat na to kako drugi tečejo. Že s tem ko se trudiš s tekom si boljša od tisoče tistih ki dan preživijo samo na kavču. Vaja dela mojstra in če lahko primerjam s fitnesom recimo, na začetku sem eno vajo delala z 20 kg, danes s 100kg...tako da važna je vztrajnost, pa se lahko marsikaj doseže :)) Jaz se bom pa raje bolj v rolanje in kolesarjenje poglobila, ker sta mi veliko bolj všeč :)
OdgovoriIzbrišiMa ja, sej se trudim, da me ne bi tok obremenjevali drugi, ampak včasih me res prav zatolče vse skupaj. Samo zelo delam na tem, da se ne bi preveč pustila :)
IzbrišiSem pa drugače tudi sama bolj za kolesarjenje, samo mi je zdaj še malo premraz za to ... Potem ko je pa tudi že kolesarska sezona, imam pa tek itak večinoma samo za takrat, ko ni veliko časa, ko imam samo kakšno uro, za kolesarjenje mi pa to ni dovolj.
Pa hvala za spodbudo! :)
Še tole sem pozabila napisati ... sama sem imela tudi na začetku blazne probleme s tem, da mi je postalo dolgčas, zdaj pa opažam, da je tako samo na fitnesu, v naravi pa ne, ker se potrudim vedno iti malo po drugi poti (npr. zavijem levo eno ulico prej kot prejšnjič). Na fitnesu je pa katastrofa, deset minut, pa imam poln kufer teka :D
Izbriši