Danes sva se z Urošem po dolgem času odpravila na Debni vrh. Ravno prav za malo pošvicat pred hokejskim finalom, pa še dolgo časa nisva šla nič takole skupaj pomigat. Tako sva se zapodila v breg, jaz z musklfibrom od včerajšnje domače telovadbe v nogah. Musklfiber je bil blazno navdušen nad dogajanjem in je veselo skakal po mojih nogah, da me je čim bolj spominjal na to, da sem tudi prejšnji dan naredila nekaj zase. Sem ga nameravala pustit kar na vrhu, ampak ni bil navdušen nad to idejo in se je odločil iti z mano tudi dol.
Na standardnem mestu sva zavila proti Staremu gradu in opazovala opustošenje okoli sebe - polomljena, ukrivljena, izruvana drevesa, prizor, ki ga (na srečo) ne vidiš vsak dan. Nato pa so naju nekje po petih minutah padla drevesa opozorila, da po želeni poti ne bo šlo kar tako. Malo sva gledala, kje bi se dalo it okoli ali pa kar naravnost navzgor, pa sva se vseeno raje odločila, da se obrneva.
Do Starega gradu sva vseeno prilezla, ampak po poti, ki se proti njemu odcepi nekoliko višje proti Debnemu vrhu. Vmes sva srečala še eno starejšo gospo, se malo lovila, na koncu pa vseeno prišla do Starega gradu. Ko sva se od tam odpravila proti Debnemu vrhu, sva ponovno srečala tisto starejšo gospo, ki ji je malo popustil občutek za orientacijo in ni točno vedela, kje mora iti. Ker se je vračala na tisto izhodišče, od koder sva začela midva (se pravi sva vedela, po kateri poti mora iti), in je morala tako ali tako iti nazaj do poti, s katere se odcepi pod za Stari grad, midva pa sva morala prav tako po tej poti, da sva se vrnila nazaj na tisto za Debni vrh, sva ji ponudila, da gremo lahko do tam skupaj. Bila nama je zelo hvaležna, malo smo pokramljali po poti, malo še preden se je ona odpravila navzdol, midva pa navzgor. Med drugim je pohvalila, da sva se poročila tako mlada, in rekla, da se ji to res zdi zelo lepo.
Sledil je samo še zadnji del poti in tisti strmi del pod vrhom, ki ga imam v spominu daljšega, kot v resnici je. Na vrhu samo kratek počitek, še ena starejša gospa, ki je na hitro razložila, da je nekemu njenemu znancu zaradi sedenja na mrzli podlagi čisto odpovedal križ, ena obvezna fotka za evidenco, nato pa nazaj v dolino gledat hokej. Razplet sicer ni bil tak, kot bi si želela, ampak to v resnici niti nima veze. V glavnem, prav prijetno preživeto dopoldne.
Ni komentarjev:
Objavite komentar