Do zdaj z elpepejem nisem imela nikoli kakšnih pretirano slabih izkušenj. Če odštejem tisti pripetljaj, ko sploh nisem prišla na avtobus, je bila moja največja pripomba do zdaj pretirano kurjenje na avtobusih pozimi (poleti pa seveda temu nasprotno pretirano hlajenje). Do zdaj. Do včeraj.
Šla sem iz službe in komaj čakala, da pridem domov, da se odpklopim in po celem dnevu vidim moža. Do doma mi vozita dva avtobusa, ki pa na žalost nista najpogostejša, tako da zvečer za prevoz včasih prosim Uroša. Ker pa ga nočem preveč izkoriščati obremenjevati, se s kakšnim drugim avtobusom pripeljem čim bližje, da se ne rabi voziti predaleč. To se je zgodilo tudi včeraj.
Usedla sem se torej na avtobus, da se bom peljala do končne postaje, kamor me bo Uroš prišel iskat. Vse lepo in prav ... dokler avtobus ni speljal s postaje pred končno. Luči so se kar naenkrat ugasnile in že to mi je bilo čudno, ampak nisem rekla nič. Nato pa je voznik, namesto da bi ostal na desnem pasu, dal žmigavec in zapeljal desno na kočno postajo, najprej zapeljal na srednji pas, nato pa se skušal vključiti na levega, da bi zavil levo na obvoznico in (predvidevam) odpeljal v garažo. Takrat pa se je v meni prižgal alarm.
Vstala sem torej s sedeža in voznika prijazno vprašala, če ne gre nič na končno postajo. Nekaj trenutkov kasneje sem se morala močno oprijeti drogov, saj je malo manjkalo, da bi priletela v sprednjo šipo. Voznik je namreč močno zavrl in me malodane nazijal, da me ni videl in da zakaj nisem nič rekla, ko je ugasnil luči. Prijazno sem se mu opravičila (čeprav niti ne vem, zakaj, konec koncev nisem naredila nič narobe, on je tisti, ki ni videl mene) in povedala, da sem pač pričakovala, da bo vseeno zapeljal tudi na končno postajo. Polglasno je zaklel in besno odpeljal še do končne postaje, jaz pa sem se morala v tistih nekaj metrih dobro držati, če nisem hotela, da me kam odnese, ker je bila njegova vožnja daleč od umirjene.
Preden sem izstopila, sem mu še prijazno zaželela lahko noč, pa seveda nisem dobila nobenega odgovora.
Usedla sem se torej na avtobus, da se bom peljala do končne postaje, kamor me bo Uroš prišel iskat. Vse lepo in prav ... dokler avtobus ni speljal s postaje pred končno. Luči so se kar naenkrat ugasnile in že to mi je bilo čudno, ampak nisem rekla nič. Nato pa je voznik, namesto da bi ostal na desnem pasu, dal žmigavec in zapeljal desno na kočno postajo, najprej zapeljal na srednji pas, nato pa se skušal vključiti na levega, da bi zavil levo na obvoznico in (predvidevam) odpeljal v garažo. Takrat pa se je v meni prižgal alarm.
Vstala sem torej s sedeža in voznika prijazno vprašala, če ne gre nič na končno postajo. Nekaj trenutkov kasneje sem se morala močno oprijeti drogov, saj je malo manjkalo, da bi priletela v sprednjo šipo. Voznik je namreč močno zavrl in me malodane nazijal, da me ni videl in da zakaj nisem nič rekla, ko je ugasnil luči. Prijazno sem se mu opravičila (čeprav niti ne vem, zakaj, konec koncev nisem naredila nič narobe, on je tisti, ki ni videl mene) in povedala, da sem pač pričakovala, da bo vseeno zapeljal tudi na končno postajo. Polglasno je zaklel in besno odpeljal še do končne postaje, jaz pa sem se morala v tistih nekaj metrih dobro držati, če nisem hotela, da me kam odnese, ker je bila njegova vožnja daleč od umirjene.
Preden sem izstopila, sem mu še prijazno zaželela lahko noč, pa seveda nisem dobila nobenega odgovora.
Oh groza…to je ena izmed mojih nočnih mor..nesramni šoferji..ki te še spregledajo povrhu vsega. In glede na to, da nimam izpita se ogromno prevozim s trolami. Eni se res ne znajo obnašati :/
OdgovoriIzbrišiHuh j na srečo se jaz ne vozim veliko z busi, ker imam faks in center kar blizu. Ampak sem tudi jaz se enkrat usedla na bus, ki je bil namenjen v garažo, sem pa na srečo to spoznala, ko je iz redne linije zavil kar v neko drugo ulico.
OdgovoriIzbrišiMa če bi bil vsaj namenjen v garažo, pa ni bil! :) Očitno se mu je mal mudil domov pa se je odločil končno postajo izpustit. Pa če bi se vsaj opravičil, ne pa da skor tuli name, zakaj nisem povedala, da sem še gor :D
Izbriši