Kadar oba z Urošem delava popoldne (ali pa on popoldne, jaz pa sploh ne), dopoldne ponavadi skupaj (ali pa vsak za svojim računalnikom - bedno, vem) spijeva kapučin (stračatela iz Hoferja zmaga na celi črti in obljubim, da je tole zadnji oklepaj v tem stavku). Ponavadi gre postopek nekako tako, da tisti, ki se spomni prvi, vpraša drugega, če bo naredil kapučin, drugi ga pa naredi in morda pred tem še pripomni, da itak nima izbire. Včasih vseeno ni tako enostavno in drugi potoži, da ga je delal že prejšnji dan. Potem ga včasih vseeno naredi, spet drugič pa si prvi misli naj mu bo in ga naredi sam.
Lani enkrat (ker se to sliši pač veliko bolje kot nekje pred dvema tednoma) pa se je pogovor odvil nekoliko drugače. Jaz sem bila tista, ki ji je vprašanje prvi zletelo iz ust, in pogovor je šel nekako takole:
T: A boš kaj delal kapučin?
U: A mam mar kakšno izbiro?
T: Seveda jo imaš - lahko se grdo držiš, ko ga delaš, lahko pa ne.
Torej: izbira je, samo morda ne taka, kot bi si jo želel.
Dobra! :D
OdgovoriIzbrišiKar je res, je res! ;)
IzbrišiČisto posrečeno.. (: Se je pri takšni izjavi, sploh lahko grdo držal? :D
OdgovoriIzbrišiImaš pa v novem letu rada oklepaje. Mogoče razno zato ker niso sklenjeni (je bilo objemanja preveč v prejšnjih dneh :P)