Kafka se predstavi

Mjau, sem Kafka, najlepši muc na tem svetu. Prvi fotodokaz takoj spodaj. 

Tamara je sicer že pisala o meni, ampak ona pač nima pojma. Če me želite zares spoznati, mi pustite, da se vam predstavim sam.

Sem najlepši muc na svetu. Vem, da sem to že povedal, ampak res bi rad, da se vam usede v možgane. Sem tudi najbolj sestradan muc na svetu. Tamara in Uroš seveda mislita, da pretiravam, ampak prisegam na svoje najljubše piščančje prsi, da je to res. Imam pa to srečo, da nadstropje nižje živijo dobri ljudje, ki razumejo, da mačja prehrana ni sestavljena samo iz vedno istih dolgočasnih briketov in občasne hrane iz vrečke. Tam moram tako samo večkrat zamijavkati in malo ugrizniti, pa dobim, skoraj karkoli želim. Tamara in Uroš pa potem raje zmerjata, namesto da bi bila vesela, da še nisem umrl od lakote. 

Naključno dejstvo o meni: v prostem času sem vampir.

Po duši sem zelo radoveden, poleg tega pa moram imeti vse pod kontrolo. Vsako stvar, ki jo Tamara in Uroš prineseta domov, moram preveriti, povohati in odobriti. Če mi ni všeč, jo vržem po tleh ali prevrnem, da vesta, da se ne strinjam z njunimi odločitvami.

Ker me vsa ta preverjanja zelo izčrpajo, je pomembno, da veliko časa namenim lepotnemu spancu, ki naredi mojo dlako krasno. In mi pomaga biti najlepši muc na svetu. Če ste slučajno že pozabili. Zaspim lahko kjerkoli in v kakršnemkoli položaju. Če mislite, da mi je lahko v kakšnem položaju neudobno, nimate pojma. 

Po lepotnem spancu moram nujno pokazati svoje lepe zobe in opraviti jutranjo telovadbo, ki mi da energijo za nove podvige.

Včasih se mi zdi, da sta se Tamara in Uroš v resnici hotela psa, saj imata neka čudna pričakovanja, da mi bosta metala žogico, jaz pa jo bom pridno nosil nazaj. In sta blazno navdušena, ko jo prinesem. Priznam, da jih nosim nazaj samo zato, da bi me za mojo pridnost nadgradila s kakšnim lepim kosom piščančjih prsi, ampak onadva mi raje dajeta neke čudne zadeve - šmorn, krof, kuhan kostanj, krompir ali kakšno drugo bedarijo. Ko to pojem, pa še mislita, da mi je dobro, ne vesta pa, da pojem samo zato, da ne goltam ves čas tistih brezveznih briketov. Potem se pa še čudita, ko se mi začne mešati.

Da pa ne bi slučajno mislila, da ju imam samo za to, da mi dajeta hrano (čeprav je blazno dolgočasna in je ni nikoli dovolj in čeprav ju imam bolj ali manj res samo za to - in za to, da lahko nekomu skačem po glavi), jima včasih naredim uslugo in se malo stisnem k njima. Ampak res malo. Za par minut, potem pa šavsnem. Ker nočem, da bi mislila, da mi je to všeč. Ker mi ni. No ... mogoče malo. Ampak ne jima tega povedat, da si ne bosta začela še kaj domišljat!